hja, kdo bi si bil pred odhodom na severni del britanskega otočja mislil, da bo tamkajšnja kruhovinska (v najširšem pomenu besede) scena ponudila dovolj materiala za trinajst edicij našega skotland dejlija … in, pazi ti zdaj klasično napotnikovo frazo: to pa še ni vse! … že zaradi imena bi lahko kaj napisal o cullen skinku, krasni smetanasti gosti čorbi iz dimljene vahnje, krompirja in čebule, pa o kippersih in clootie dumplingu … in seveda o škotskih jajcih … vse to mogoče še kdaj pride na vrsto, ampak dejansko pa scotch-food-serijalka ne more biti relevantna, če ne vsebuje nič o porridgeu – ovseni kaši, ki jo škoti (ker to, da vsak dan žvakajo krvavice, fižol, slanino, gobe in jajca je vseeno kar en tak mit) radi pripravijo za zajtrk … in ker je napotnik zdaj že skoraj en tak chief klana macnap, je takoj po vrnitvi na svoj teritorij skuhal in pofruštkal bovlo porridgea:
če pustimo zdaj ob strani dejstvo, da je ovsena kaša eno samo ljubo zdravje (polna vlaknin in beljakovin, znižuje holesterol, koristi kardiovaskularnemu sistemu – kar je za škote še posebej pomembno in koristno, saj veš), je treba povedati, da je tudi zelo dobra in da je danes po skepsi, ki je sledila pogledu na zgoraj prikazan fotrov krožnik dobila soglasno podporo vseh članov klana macnap za uvrstitev na regularni zajtrkovalni seznam … kuhanje porridgea ni neka huda kunšt, je pa – kot pri vsaki narodni jedi – celo morje nekih variacij, trikov, namigov, prepovedi in zapovedi, od katerih je glavna ta, da je treba kašo med kuhanjem mešati izključno v smeri urinega kazalca, drugače se ti lahko v bajto naseli sam hudič – tega pa nočemo, ane? … puristi nadalje zahtevajo, da je kaša skuhana le iz vode, ovsa in malo soli, nekateri ovseni zdrob pred kuho namakajo, drugi ne; kregajo se koliko naj bo razmerje med vodo in kašo; kako dolgo reč kuhati; kako grobo mleta naj kaša sploh bo; ali jo pred kuho na suho prepražiti ali ne; ali naj po kuhi malo počiva ali ne; ali naj se jo da kuhat v mrzlo tekočino ali se zdrob doda, ko voda zavre; kdaj dodati sol … in seveda o tem, s čim (če sploh s čim) naj se jo na koncu oplemeniti – s sladkorjem (belim, demeraro?), zlatim sirupom, medom, marmelado, sadjem, datlji, oreščki ali celo repki škampov … skratka, ful dilem! … macnap pa jo je danes skuhal takole:
- 50 g ovsenega zdroba (uvoženo iz škotske)
- 100 ml mleka
- 200 ml vode
- ščep soli
v ponvi je na suho kakšne tri minutke pražil oves, toliko, da je začelo lepo dišati … medtem je v kozici segreval vodo z mlekom; ko je zavrela je dodal oves, zmanjšal ogenj toliko, da je kaša komajda brbotala in začel mešati – seveda v smeri urinega kazalca (originalno se meša z neko palico-specialko, ki se ji reče spurtle, izgleda pa kot silno … mešal ni ves čas neprekinjeno – je pa mešal kar pogosto … po približno petih minutah je dodal sol in kuhljal naprej, še ene pet minut … nato je pogasil ognje in kašo za nekaj minut pokril …
porridge je nato opremil še z žlico domačega pekmeza od šljive in ji prilil za dve žlici mrzlega mleka … superska je bila! … če jo še malo usavršim, jo mogoče lahko prijavim na svetovno prvenstvo, ki bo 15. oktobra, hehe …
in dajmo zdaj, za grand finale, še eno škotsko dedicated poemo, na katero sem nabasal med poškotskim izletom v internete (pozor, zaradi prvega kadra videa razglašamo rdeč cuteness alert) : dangerous the dog f. the ramo & jimi the piper – hip to the scots
