“ja pa kje si ti, napotnik, luba duša zgubljena?!” si nečimrno domišljam, da je kdo pojamral ob že štirinajst dni na vrhu kruhovinskih zapisov čepeči listopiti … no, marsikje sem, odgovarjam … recimo na – fanfare, pliz! – tretjem slo-blogovskem mestu najdisijeve lestvice najbolj iskane robe v minevajočem letu … ali pa na kreativnem jutru, kamor so me povabili v petek, trinajstega in v zahvalo dobili dveurno izlaganje o vplivih okolja na mladega napotnika; ker je bil dogodek enkratnega značaja, ne bo odveč podatek, da si posnetek predavanja še vedno lahko ogledaš tukaj! … skratka, veselo je, tudi zato, ker je december … in ker verjetno že brusiš nože za zlatega silveja je to tudi skrajni čas, da podelim spoznanje o mejni točki, do katere sem letos prišel v masterizaciji hamburgerske krušne obleke … ponavadi se tistemu komadu kruha, ki se ga prereže in se vanj vtakne take ali drugačne sorte mesni polpet, reče bombica … reči, ki jo bosta kruh in vino s tabo delila danes, pa se pomanjševalnica sploh ne poda … čeprav je bomba tako hudo dobra, da ji morebitno semantično minimaliziranje ne more nič odvzeti v njeni grandioznosti: je sijoča, zlato-rjave barve, posuta z navadnim in črnim sezamom, ki ne pada dol … je sladkasta, ampak ne preveč, ravno prav, da se prerezana lepo hrustljavo zapeče in da hrustljava ostane še nekaj minut potem, ko vanjo že našibaš burger z oblogami … se ne drobi in je kompaktna, ampak obenem tako mehka, da jo lahko lepo stisneš med prsti in potem burger normalno hamsneš, ne da bi si pri tem početju izpahnil mandibulo in/ali da bi ti vse pritikline zlezle iz burgerja ven … skratka: popolna hamburgerska bomba! … in če si, kar se tiče krušnega purizma vsaj malo na moji strani, potem boš pritrdil, da je neodpustljivo, da se ‘amburgeraši toliko ukvarjajo s kosi in mešanicami in poreklom in mletjem in začinjanjem in stopnjo pečenosti mesa, skoraj nič pa s kakovostjo večinskega deležnika – bombete, v katere nedrja je vse skupaj položeno … poglej si ti tole milino, no:

krasno, ne? kljub temu, da je pozornost tokrat usmerjena predvsem na bombo, naj vseeno povem, da je bil iz skuše, osliča in škampovih repov zamešan, s koromačem, janežem in limonino lupinico odišavljen, s paradižnikom obložen, z endivijo podložen in s pehtranovo majonezo podmazan burger izjemen! … za bombo pa nujno stestiraj tale recept; primeren je tudi za dekadentejše praznične verzije makovk ali kakše druge, popekanju namenjene krušne oblike:

• pol kile bele moke
• 2 deci mlačnega mleka
• deci vode
• 25 g sladkorja
• 25 g masti (jep, mast is a must, boy!)
• 10 g soli
• 10 g svežega kvasa
• stepeno jajce, sezamova semena

na dno sklede nadrobi kvas, prilij najprej malo vode in mešaj, da se kvas stopi … nato dodaj še vse ostale sestavine in jih dobro premešaj … če delaš tole z multipraktikom, ga pusti, naj s kljuko mesi kakšnih deset minut, če si pa roker, potem na roke mesi četrt ure … skledo s testom pokrij z vrečko in pusti na toplem vzhajati eno uro …
testo razdeli na deset enako velikih kosov in jih na pomokani površini oblikuj v diske premera 10 centimetrov … polagaj jih na s peki papirjem obložen pekač in vsakega premaži s stepenim jajcem … pusti, naj odkrito vzhaja eno uro, potem po bombah potresi sezam (ali mak) in jih pusti vzhajati še pol ure … nato jih zadegaj v pečico, razhajcano na 230 stopinj in peci do popolne zlatorjavosti, 10 ali 15 minut bo to trajalo … nato bombe odstrani iz pečice in jih ohladi na rešetki … bomba, ti rečem!

soundtrack je bombastičnosti bombe primeren: shaggy – mr. boombastic

medtem ko je žirija zlatega silvota brez kruha in vina zaprta v ocenjevalni konklave, priobčujemo tekst iz decembrske številke revija dolce vita, za katero se je napotnik odpravil na japonsko in – s pomočjo fantazije japonskega chefa yoshihira narisawe – na krožnik djal poustvarjen februarski landscape nacionalnega parka sotoyama … če že udzun ni snega, naj bo vsaj na talarjih, ane …

Naturalist.

Japonci so svet zase. Japonski kuharji so v tem svetu zase še poseben svet zase. Yoshihiro Narisawa s svojimi tokijskimi kreacijami že par let nosi svetopelegrinsko titulo najboljše restavracije v Aziji. Tudi zato je svet zase v svetu zase v svetu zase.

Ko je bila naša dežela pred skoraj dvajsetimi leti še na polno posejana s samozavestnim optimizmom, ki nas je polnil po – kasneje se je izkazalo, da le formalnem – izvitju iz z zoprno godljo klientelizma, nepotizma, lažnivosti, kradljivosti in nestrpnosti napolnjenega balkanskega kotla ter pred – kasneje se je izkazalo, da le formalnem – vstopu v kvazi poenoteno (v resnici pa le talko partikularnih birokratskih interesov) skupnost evropskih narodov, se je celo greenhorne v mojem primarnem poslu, oglaševanju, tu in tam poslalo na cejenje slin v Cannes. Tam se sredi junija vsako leto odrola največji in najprestižnejši oglaševalski festival na svetu, kanski levi (levi kot kralj živali in ne lev kot slabšalna oznaka za nesposobneža), na katerem se v prestižno dirko za glavne nagrade zapodijo sicer na različnih kulturnih vzorcih zasnovane, a v službo enotnega globalnega trga vprežene oglaševalske stvaritve. No, in prav tam, v Cannesu, na rdečem žametastem stolu v veliki dvorani Palais des Festivals mi je prvič postalo jasno, da svet ni eden, da sta svetova dejansko vsaj dva – naš in japonski. Televizijski oglasi, ki so jih na festival pošiljale japonske agencije, na čelu z gigantsko korporacijo Dentsu (lani je zaposlovala skoraj 7.500 ljudi), so bili s svojo bizarnostjo festival znotraj festivala, na katerem smo lahko nejaponci samo debelo gledali in štekali nič. Nekaj let kasneje za podoben popkulturni šok ni bilo več treba v Cannes, dovolj je bilo imeti satelitsko televizijo in na DSF ujeti katero do epizod kultnega Takeshijevega gradu, na katerem je igralec in režiser Takeshi Kitano prostovoljcem pripravil neverjetno kolekcijo pritegnjenih in neizpolnljivih nalog in zaprek. S prihodom in ekspanzijo interneta pa so bizarolovci tako ali tako ponoreli ob nebroj posnetkih japonskih skritih kamer in ostalih drobtinic iz njihovih TV kanalov.

Podoben šok – mešanico osuplosti in fascinacije – opisujejo kuharji in hranoljubci ob svojih prvih  – pa tudi nadaljnjih – srečanjih z japonsko kulinarično tradicijo. Samo preberi odseke popotovanja po Tokiu v knjigi Kuhinja zaupno Anthonyja Bourdaina in vse ti bo jasno. Ali pa o tokijskih impresijah pobaraj Ano Roš, Borisa Gašparina, Iztoka Prosena ali Loro Power – za te vsaj jaz iz prve roke vem, da jih je japonska kulinarična scena položila na hrbet. Trdno zasidrano vztrajanje na stoletnih tradicijah se meša s cenenimi franšiznimi izpostavami globalnih hamburgerskih in picastih verig na eni ter dragimi kreativnimi postojankami največjih imen (Alain Ducasse, Joël Robuchon, Pierre Gagnaire …) vrhunske klasične in kreativne francoske kuhinje na drugi strani. Tokio je tako že posekal Pariz po številu pribeleženih zvezdic tamkajšnjim restavracijam, oba visoka svetova – kreativna francoska kuhinja in tradicionalna japonska – pa le redko prostopata meje lastnega sveta in večinoma živita na paralelnih tirnicah.

Yoshihiro Narisawa, štiriinštiridesetletni japonski chef, je tako eden redkih, ki je ti dve tirnici prekrižal. Pri devetnajstih letih se je odpravil v Evropo in osem let preživel v kuhinjah največjih mojstrov francoske kuharije – Paula Bocusa, Joëla Robuchona in Fredyja Girardeta, nekaj časa pa tudi v Italiji, na pol poti med Milanom in Novaro, v Antici ostarii del Ponte. Pridobljeno in do konca izpiljeno tehnično znanje je v domovini počasi začel cepiti na filozofske temelje tradicionalne japonske kuhinje, kjer prevladujejo lokalnost, sezonskost, podrobnost do detajlov, oblikovalsko doterane male mojstrovine, rituali, pravila, izpopolnjevanje, zen. Prva restavracija, ki jo je odprl, Le Napule, je bila v mestecu Odawara, a ker so gostje vanjo uletavali predvsem iz Tokia, je leta 2003 šel tja tudi on. Restavracijo je poimenoval v skladu s svojim francoskim backgroundom in aktualno ustvarjalno osebno filozofijo: Les creations de Narisawa. Osebna Yoshihirova filozofija je usmerjena predvsem v naravo – ta ga navdihuje tako pri izbiri sestavin, kot pri njihovi obdelavi in predstavitvi na krožniku. Ko ga vprašajo, naj to filozofijo povzame v enem stavku, potem jo opiše kot »Prenesti naravo na krožnik.«. In če mu dajo na voljo še malo več prostora (saj ne da bi ga Yoshihiro prav potreboval, razen skopih faktografskih podatkov in nekaj razlag filozofije je o njem skoraj nemogoče izvedeti še kaj drugega, sploh pa ne kakšnih sočnih anekdot), potem razloži še kaj o oživljanju človekovega odnosa z naravo skozi hrano in o tem, da je treba ceniti, kar nam narava daje. In še: »Gostje morajo pasti pod urok letnega časa. Ne gre samo zato, da bi pojedli kosilo ali večerjo, omogočiti jim hočem, da vsrkajo življenje samo.« Sledenje naravi se v njegovih jedeh demonstrira na štiri načine: prvi je v vizualnem poustvarjanju impresij iz narave na krožnikih (glej priloženi re-kreirani recept); drugi je v gozdovniško-travniškem nabiranju ne le plodov, ampak tudi korenin, cvetov, popkov, vršičkov, lubja …; tretji je v inspiraciji, ki jo črpa iz osnovnih naravnih elementov – zemlje, zraka, ognja, vode; četrti pa v minimalistični obdelavi teh sestavin – vse v želji, da vsaka posebej (in vse skupaj) zasijejo v polni luči.

Če na globino te filozofije zdaj cepiš še enega silno ustvarjalnega Japonca z vrhunsko kuharsko tehniko, lahko pričakuješ hude norije. In tudi so: Narisawa je daleč najbolj razvpit zaradi svoje juhe iz zemlje, pri čemer pa zemlja ni pofejkana (tako kot smo jo videli pri Redzepiju, Blumenthalu in letos tudi pri Volčiču), ampak je prava zemlja, prst, če hočeš. Yoshihiro je nekaj žlic doda k nasekljanemu navadnemu repincu, ki ga praži na olju, zalije s studenčnico, na nizkem ognju kuha uro in pol, nato reč zmelje v termomiksu, jo precedi skozi papirnati filter in povre na četrtino. Na koncu doda še nekaj gramov sojinega lecitina, reč emulzificira in postreže v kozarčkih. Njegova druga podpisna tehnika je raba oglja in pepela. V slanico namočen in odcejen por najprej do zoglenelosti peče na ne prevročem, z ogljem podkurjenem žaru, nato ga v dehitratorju do konca posuši in zmelje v prah. Ko ogljeni prah odleži tri dni, z njim posuje kos govedine, ki ga je termično obdelal tako, da ga je pol ure prelival z na 55 stopinj segreto mešanico masla in olivnega olja. Papriko, ki jo potrese po na žaru pečenem lignju, pelje še dlje – ko jo obdela tako kot por za govedino, jo zmeša še s papričnim pirejem in esenco (6 ur v konvektomatu na 100 stopinjah, nato mletje in filtriranje) in med mešanjem doda tekoči dušik.

Tisti minimalizem gre torej vzeti z opombo: minimalistično izgledajo končani krožniki, da pa pride do njih, je potrebno ogromno dela. Ko je pri Narisawi jedel znameniti trizvezdičasti romar Andy Hayler, je v jedilnici naštel štirinajst gostov, v kuhinji pa dvanajst kuharjev in štiri slaščičarje. Iz vsega, kar si prebral in iz vsega, kar veš o trenutnih globalnih trendih visoke kulinarike (cook it raw, nabiralništvo, mikro restavracije, velika delovna intenzivnost, eksperimentiranje s pozabljenimi/še neodkritimi divjimi sestavinami itd.) ti je verjetno jasno, da ni slučaj, da je Les creations de Narisawa že nekaj časa navišje postavljena azijska restavracija na San Pellegrinovi lestvici. Čeprav ima »samo« dve zvezdici in je samo v Tokiu trinajst, na Japonskem pa devetindvajset restavracij s tremi. Je Narisawa res najboljši? Bo treba preveriti z lastnim jezikom!
Do takrat pa poskušajmo z domačimi resursi:

Februarska pokrajina (Sotoyama)

Tale je iz tistih Narisawovih receptov, ki na krožniku naredijo nekakšen bonsajček – pomanjšano različico nečesa, v našem primeru februarske pokrajine v narodnem parku Sotoyama. Skozi taleči se zadnji sneg se že vidijo zaplate grudaste zemlje, ponekod pa skozi koprene tudi že zeleno žbunje. Ker nismo v Sotoyami (pa tudi februar še ni) tukaj dejansko ne gre za popolno sledenje receptu, ampak je bilo treba izvesti nekaj prilagoditev: namesto različnih vrst japonskega krompirja (satoimo, yamaimo, ichouimo) sem uporabil na ljubljanskem placu dosegljive klasičen in sladek krompir ter topinambur, namesto stebla in cveta fukinota pa je uletel romanesko. Sem se pa potrudil in poiskal beli shiro miso in kuzu – gostilo iz korenine rastline kudzu (Pueraria lobata), ki še nima slovenskega imena (botanični jezičneži, vabljeni!)

piščančja osnova:

• piščanec (2 kg), narezan na kose
• 1 čebula
• 1 strok česna
• 1 paradižnik
• 1 steblo pora

Vso zelenjavo grobo nareži in jo daj skupaj s piščancem v veliko kozico. Prilij dva litra vode, pokrij in štiri ure kuhaj v pečici na 120 stopinjah. Nato kozico prestavi na štedilnik in kuhaj, dokler tekočina ne povre na polovico. Precedi in osnovo uporabljaj pri ostalih komponentah jedi.

flan iz belega misa:

• 60 g shiro misa
• 30 ml sladke smetane
• 140 ml piščančje osnove
• 1 jajce

Dobro zmešaj vse sestavine in jih nalij v štiri skodelice. Postavi jih v bain-marie in kuhaj pol ure v pečici pri 140 stopinjah. Do uporabe skodelice drži na toplem, najbolje kar v ugasnjeni pečici.

gomolji:

• 1 krompir
• 1 sladek krompir
• 1 topinambur
• črni tartuf
• kuzu (za zgoščevanje)

Gomolje (razen tartufa, tega drobno nakockaj in dodaj čisto na koncu) olupi, nareži na največ centimetrske kocke in dobro operi. Prelij s toliko osnove, da bodo kocke pokrite in skuhaj do mehkega. Juho zgosti s kuzujem: dva ali tri kose kuzuja zmešaj v mrzli vodi in prilij juhi s krompirji.

ajdova rižota:

• 150 g ajdove kaše
• maslo
• šalotka
• beli poper
• kuzu

Ajdo kuhaj, kot bi delal rožoto: na maslu prepraži drobno narezano šalotko, dodaj ajdo, sol in beli poper ter zalivaj s piščančjo osnovo, dokler ajda ni kuhana. Malo jo zgosti s kuzujem – tako, kot si krompirje.

repin sneg:

• 180 g repe
• 1 jajčni beljak
• sol

Iz beljaka in ščepa soli stepi sneg, v katerega vmešaj drobno narezano repo.

romaneskova tempura:

• cvetki romaneska
• žlica riževe moke
• štiri žlice ostre moke
• približno deciliter gazirane vode
• olje za cvrtje

Zmešaj obe moki in prilij zelo mrzlo gazirano vodo. Na hitro zmešaj, da dobiš testo, ki bo malo gostejše od tistega za palačinke. V testo pomoči cvetke romaneska in jih ocvri v vročem olju.

Ustvarjanje pokrajine:

Na dno globokega krožnika deni flan iz belega misa – previdno ga stresi iz skodelice. Na in okrog flana nažliči gomolje, preko njih pa nanesi ajdo – tako, da prekriva, kar je spodaj. Po ajdi razprostri sneg, nekaj površine pa naj ostane nepokrite – februar je, sneg kopni, saj veš! Na sneg dodaj še prve snake pomladi: romaneskovo tempuro. Pomeditiraj, poveži se z naravo in ujemi svoj zen!

od štirih možnih pogledov: na koledar, na tehtnico, skozi okno in na termometer, ti bosta prva dva sicer dala jasno vedeti na smo januarja, druga dva pa bosta natumbavala, da smo sredi novembra … odsotnost resnih minusastih temperatur povzroča malo zmanjšano afiniteto do tradicionalne svinjsko mastne sezonske košte, kar prav pride onim, ki so v novoletne kakor kamen skala kost trdne sklepe vnesli tudi alinejo o neprestanem prizadevanju za lahkotnješjo, zdravejšo in količinsko zmernejšo prehrano … v podporo tovrstnim prizadevanjem sta bila kruh in vino pri listanju januarske številke la cucine italiane   še posebej senzibilna za kakšno lahko in za uprizoritev med tednom primerno pašto, ki bi jo kot prvo v novem letu dala v prežvekovanje cenjenemu bralstvu … in tale reč

se je zdela kot nalašč za ta namen … fotka razkriva le delček njene frajerskosti, a kot je odčivkal že mali princ, je bistvo očem skrito in se ti bo sproti odkrivalo med branjem recepture:

• manjša glava cvetače
• še manjša glavica romaneska
• 50 g neolupljenih mandljev
• 1 pomaranča
• pet brinovih jagod
• trije lovorovi list
• sol
• olivno olje
• pašta po izbiri, preferisciamo dolgo & tanko

prvi hec je izdelava parfumskega kuhalnega bazena: v veliko kastrolo nalij vodo, vanjo vrzi lovorove liste, brinove jagode in tanko odrezane trakce pomarančne lupinice ter vse skupaj pripelji do vretja … v krop deni cvetačo, ki si ji prej potrgal stran zeleno listje; kuhaj jo 12 minut, nato ugasni ogenj, cvetačo pa v kropu pusti toliko časa, da potone na dno kastrole … medtem ožemi pomarančo in iz polovice soka, mandljev in šilca olivca zmelji tak fleten pesto … ko cvetača potone, jo vzemi iz vode, s penovko pa polovi tudi lovor, brinje in pomarančne lupinice … vodo spet zavri, posoli in vanjo stresi pašto; štiri minute preden je pašta kuhana, v vodo stresi še na cvetke/fraktale razdeljen romanesko in začni pripravljat krožnike … ostane namreč le še finalizacija: pašto in romanesko odcedi (malo vode prihrani), cvetačo kar z vilicami raztrančiraj in stresi paštaneskotu … preko vsega stresi še pesto iz mandljev, prilij še drugo polovico pomarančnega soka, dobro premešaj i – eto! … samo ljubo zdravje!

soundtrack je tak, da z njim lepo štartamo in se odkotalimo novim dobrim rečem naproti: rolling stones – start me up 

ko sta kruh in vino pisala topovnjaške memoare prejšnjega leta, sta na listo kot najboljšo recepturo lanskega leta vpisala zajčji žvacet s kvašenim knedlom … s katerim ni sicer nič narobe, a vendarle je treba priznati, da je bilo skeniranje lani zapisanih receptur očitno zelo površno … drugače pač ni moč razumeti dejstva, da se na prvem mestu ni znašel changnam style, oziroma počasi pečeno svinjsko pleče s korejskimi pritiklinami, oziroma bo ssam, kot se stvari reče v originalu … ondan smo ga namreč ob obisku familije gospoda hudla van der base ponovno uprizorili in ga še enkrat več v slogu bibličnih egipčanskih kobilic obrali do kosti … ups, lažem – nismo ga obrali čisto do konca, nekaj mesa je (verjetno zaradi prednažiranja z izjemnimi chefičinimi sušiji) vendarle ostalo nepokonzumiranega … ampak samo za nekaj dni, toliko, da smo pas spet zapenjali na isti luknji kot prej in toliko, da smo nagruntali, kako bomo pospravili ostanke … če se ti torej kdaj (ne zelo verjetno, pa vendar – žiumu človeku se use živo zgodi) pripeti ostanek kakšnega komadka bo ssama, ga lahko v pretekliško obliko prestaviš na sledeč način:

tale v kuhane, izdolbene, nafilane in gratinirane cele krompirje vtaknjen bo ssam je postal krasen bil ssam, v nadaljevanju priobčeno recepturo pa gre vzeti kot mušter za porabo vseh sort pečenkastih ostankov:

• veliki krompirji (za vsakega jedca dva)
• ostanki pečenke
• sojina omaka
• paradajzova mezga
• korenje
• čebula
• sir

krompirje skuhaj ali speci, počakaj, da se malo pohladijo, nato pa jih na eni strani zareži in z žlico izdolbi … med kuhanjem krompirja pripravi filo: prepraži čebulo in drobno narezan korenček, dodaj pečenko (skupaj z morebitno omako), pošpricaj s sojino omako, dodaj še mezgo in malo vode ter vse skupaj pokuhaj … omako zdaj odcedi od mesa in jo zs paličnim mešalnikom zmelji s približno polovico izdolbenega krompirja (drugo polovico prihrani zato, da z njim omehčaš skledo radiča) … dobljeno zmes zmešaj z mesom in z njo napolni krompirje … potresi z naribanim sirom in šibni v na 200 stopinj shajcano peč … jaz sem na vrh kanil še malo (iz ingverja, pora, sojine omake, olja in limoninega soka zmešanega) ponzu zosa, zraven pa žgal eno špansko rdeče … zadovoljen sem bil!

soundtračna muzika pa je krompirjeva, pretekliška in naša: čompe – regi (ti si bila) 

ker si v teh nekaj tednih po objavi trotlziherske serijalke o sestavinah, orodjih, mesenju, oblikovanju in peki kruha s tem našim vsakdanjim sopotnikom že gotovo na ti (če pa nisi, ni nikoli prepozno, da postaneš zdaj – peka kruha še nikoli ni bila tako izi-pizi), si se verjetno začel spraševati kaj početi z vsemi napečenimi hlebi in štrucami … da ne bomo zahajali predaleč iz baznega tabora, ti najprej priporočam skrben pregled kruhovinske receptne sekcije, kjer boš kaj hitro nabasal na tahitro pašteto iz piščančjih jeter, polminutno majonezo, liptaver, not-ello ali pa celo na ata in mamo vseh krušnih namazov – doma stolčen putr (vinko mlek bi pravzaprav že zdavnaj moral posneti nov how-it-is-made filmček, ker se maslo v teglu naredi petkrat hitreje, če smetano pred tolčenjem pustiš dve uri počivati na pultu) … ker pa v času, ko si nihče ne vzame več časa niti za v miru popit pir, ne gre računati, da se bo komu dalo preganjati po zgodovinskem drobovju tegale bloga (pa čeprav je – to je vendarle treba neskromno poudariti – dotično drobovje polno modrih in uporabnih receptnih bajanj), vsem zainteresiranim povzročam cejenje sline s popolnoma svežim namazom iz naše bajte:

proces izdelave se je začel v štacuni grkinja na trubarjevi ulici, kjer po novem iz  tavelikih žakljev na rinfuzo dajejo tudi chefovo najljubšo pasmo fižola, grške gigantese … to so taki veliki, beli mesnati fižoli, ki so, če so pravilno pripravljeni (saj še pomnite, kako, ane?) nekaj najboljšega na svetu in to v vseh senzualnih kategorijah … no, in tako je zadnjič enkrat ob nekem grilanju ostalo nekaj malega tehle fižoletov …

• pa sem na olivcu prepražil malo čebule in česna
• pa sem dodal fižole in jih poprašil s pikantnim pimentonom
• pa sem dodal še žličko paradajzove mezge, malo belega vina in pokuhaval četrt ure
• pa sem vse skupaj s paličnim mešalnikom zmlel v kremo in jo pretlačil skozi fino cedilo
• pa sem v isti ponvi na hitro prepražil še malo radiča
• pa sem ga potem še sesekljal in vmešal v fižolovo kremo
• pa sem vse skupaj prežličil v kozarec za vlaganje, ga zaprl in spravil v hladilnik

zjutraj pa: na, maz! … o, kako sem ga mazal na popečenega rženca, ga obložil še s črnimi olivami in si mislil, koliko veselja človeku v lajfu ponujajo ta najbolj ajnfohne stvari …

soundtrack je smooth, spread v njem pa sicer aludira na kakšno drugo radost: andre 3000 (outkast) – spread 

vzameš en disk najpreprostejšega kruha
do dveh tretjin ga premažeš s humusom
obložiš ga z listjem, kuhanimi šparglji in čičeriko
potreseš s soljo in pokapljaš z olivcem
zarolaš, tesno zaviješ v folijo in prerežeš na pol
preden ga spraviš v službeno menažko ga slikneš s telefonom:

bravo & zdravo!

sountrack: run dmc – it’s like that (rough & raw, brez unga jason nevins sranja zraven)

sedela je tam za računalnikom, žena mojega življenja, klikala malo sem ter tja not po internetih, nato pa je karajoče pripomnila: že devet dni nisi nič obesil gor na blog … jaz pa sem v jna-jevski maniri nazaj mencal nekaj v slogu jesam jesam, samo što nisam … kar je do neke mere res – češnjev klafutis, ki ga v tem zapisu slovenim (no, prav uličim) v šamar, smo pojedli že prejšnji vikend, zapis recepta pa je pod sliko zabeležen že od ponedeljka sem … zdaj pa končno še uvodni tekst, ki nastaja pod vtisom hudega, kompletnega petprstega/petgolnega šamarja, ki so ga nogometni olandezi nocoj pripopali špancem (naj na tem mestu spomnim na le zvestim bralcem kruha in vina znan podatek, da je slednjim nekaj ključnih zmag pred štirimi leti zagotovil izključno pravi, na temeljiti analizi utemeljen izbor napitkov g. napotnika) … klafutis je sicer veliko bolj dobrodušna sladica, kot bi lahko sklepali po njenem imenu (ta sicer v krajih, od koder izhaja dejansko nima nasilniških konotacij – v okcitanščini beseda clafir namreč pomeni napolniti – s čimer smo pa spet prišli na pet nizozemskih golov, hehe) … a pustimo etimologijo: tehnično gledano gre za pretežno jajčno zmes, prelito po češnjah in spečeno … različice temeljijo predvsem na razmerju med jajci in moko (in dodatkom ali odsotnostjo pecilnega praška) – glede na to so klafutisi bolj rahli ali bolj kompaktni … tale naš je precej kompakten, zaradi vaniljinih semenk in kirscha hudo dišeč, zaradi v vrhuncu sezone uplenjenih hrustavk pa tudi absolutno sočen:

dela je res malo, možnost zajebka je minimalno majhna, češnje zdajle – če nimaš lastnega drevesa – za tabo mečejo na vsakem vogalu, tako da si kar lepo pripopaj en orng šamar:

• tričetrt kile češenj
• 2 žlici češnjevega šnopca (kirsch, a veš)
• 6 žlic cukra
• 3 jajca
• strok vanilje
• ščepec soli
• 100 g moke
• 180 ml jogurta
• 2 žlici mleka
• en malčk masla

češnje razpecljaj in razkoščiči, da ne boš skasiral šamarja od jedcev … češnje nato potresi z dvema žlicama sladkorja in jih, da bo veselje še večje, prelij še z dvema žlicama kirscha … pusti, da reč počiva pol ure, vmes pa nakuri peč do 180 stopinj celzija in naputraj tortni/pitni model …
češnje odcedi (prihrani iz njih izcuzano tekočino) in jih razporedi po dnu modla … zdej pa (s)tepežka: dobro stepi jajca, preostanek sladkorja in iz stroka vanilje postrgana semenca … dodaj sol in češnjev odcedek in dobro premešaj … v maso počasi vmešavaj moko, nato pa še jogurt in mleko ter nežno mešaj, dokler ni vse skupaj lepo premešano, gladko in sijoče …
maso prelij po češnjah, malo pošejkaj in model deni v pečico … klafutis a.k.a. šamar prvič počekiraj čez pol ure – rahlo napihnjen naj bi bil in pozlačeno porjavel po vrhu … nežno se ga dotakni na sredi, da ugotoviš, če je očvrstel – ako je, si fertik, ako pa še ni, ga vrni v pečico, da bo …
ko klafutis je, ga deni na pult in počakaj, da se malo pohladi … ako te znamenita sladkorna tarča ni preveč prizadela, ga potresi z morilcem v prahu, nič pa ne bo narobe, če ga ne boš …

soundtrack je – tako, kot mi – besedo klafutis vzel dobesedno: chumbawamba – slap!

eden redkih letošnjih indikatorjev tega, da je zunaj poletje, je raritetno objavljanje zapisov na kruhu in vinu … je pač tako, da se obvezne ure visenja v mreži, ki zaradi vremenskih razmer niso bile realizirane v predvidenem obdobju bivanja na ugljanu, prenašajo v naslednje, torej ljubljansko poletno obdobje … tako napotnik popoldne namesto pisanja bložnih zapisov čaka na dovolj suhobe, da lahko pokosi plevel na vrtu, pregleduje spregledane serialke (trenutno se zaključuje tretja sezona breaking bad), čekira odpovedi projekcij filma pod zvezdami in lovi njih nadomestne projekcije (linklaterjev boyhood je res hud, boy!), vlaga kumare, pila fafrike, sreba pirčke (na kölnsko vižo užgan bevogov deetz je super lahkotetn osvežilec, častna omemba gre tudi peliconovemu poletnemu aletu in brewdogovemu fake lagerju), spremlja dogajanje na nogometnem zavodu za zaposlovanje in vobče prakticira en tak laganese življenjski slog, ki mu nadvse pristoji zveza besed, kakor jo je bil v opravičilo za umanjkanje na divji proslavi 25-letnice radijske postaje leta 1994 izrekel kolega vrečar: nekak mi je pasal bit doma … razumljivo, kenede: doma je komfort, doma je kavč, doma je hladilnik, doma so copati … če jih ni, se jih pa nardi! … takele so:

in takole se postopa, da se narihta dva para (znotraj) luknjastih nenosljivih, zato pa jedljivih, iz italijanske ciabbatarske zakladnice prirejenih copatov:

za predtesto:

• 350 g ostre bele moke
• 190 g vode
• 3 g (a.k.a. čisto malo, recimo četrt žličke svežega kvasa (fala, saj veš)

za dokončanje pa še to:

• 450 g bele moke
• 20 g kvasa
• 340 g vode
• 75 g olivca
• 15 g soli

ta prvo testo je kar trdo, ne bo se ti zdelo, da bi iz tega lahko gdaj nastala kakšna fletno naluknjana krušna roba, ampak pusti se presenetit: zmešaj une ta prve tri stvari v testenem multiću (ali ročno), mešaj/gneti kakšne pet minut, nato pa posodo pokrij s platično vrečko in za od 17 do 24 ur pusti čemeti na pultu …
nato pa takole: moko stresi v skledo, vanjo nadrobi in s prsti vtri kvas … v skledo nato prestavi ono najmanj 17 ur staro predtesto; dodaj še vodo, olje in sol ter mešaj, da se vse sestavine sestavijo v testo … potem pride mešalni del, kjer je treba v testo spraviti čimveč lufta – meni se ponavadi (za kakšen praznik pa že, ane) ne da z rokami dvajset minut pacati, dvigovati, pregibati in obračati testa, zatorej pustim goniti mašino dobrih ducat minut … testeno kuglo potem premaži z malo olivnega, pokrij in na (relativno) toplem pusti vzhajat uro in pol, da se fletno zamehuri …
oblikovalsko tole ni kakšna silno kunštna reč, pomembno je predvsem, da testa zdaj ne gneteš več premočno – da torej z njim ravnaš nežno in lahkotno … takole: pult orng radodarno pomokaj potem pa testo s pomočjo ta okroglastega dela strgala v enem kosu spravi na pult, potresi z moko in s prsti nežno razdeli na štiri približno enako velike podolgovate kose/trakove …
vsak kos testa po dolgem zloži na tretjine, kot list za v amerikanko, pri čemer nežno stisni staknjene robove testa … zdaj celoten paket še enkrat prepogni po dolžini in štruco stisni na spodnji strani … vse štiri štruce položi na fajn pomokan prtič, jih pokrij in jih pusti vzhajat tričetrt ure …
medtem razpali peč na 230 stopinj in vanjo deni še pekač, na katerem boš pekel … potem pa sledi takale akcija: pekač ven, nanj listič peki papirja, čabate pa malo raztegni v dolžino in jih polagaj drugo poleg druge … deni jih v pečico, vanjo parkrat špricni z vodno pršilko (ali pa na dno pečice zabriši ene par ledenih kock) in urno zapri … po petih minutah peke temperaturo v pečici znižaj na 210 stopinj in jih peči še kakšne četrt ure, da uhvatijo perfekten kolorit …
za pojest pa vejetno ne potrebuješ navodil, ane?

soundtrack je hud (majkemi), star (86 let) in zelo poveden (primerjaj sliko in naslov komada): vernon dalhart & carson robinson – oh, dem golden slippers

v poletni dolce viti je napotnikov sodeloval s kompilacijo petih doslej re-kreiranih receptov, ki so se zdeli primerni za ponovno guštiranje v kvazi vroči coni letošnjega leta … z jesenjo pa se začenja nova sezona brskanja po receptarijih velikih svetilnikov visoke kuharije in prvi, ki je prišel na vrsto je precej po svoje rezan model iz italije … beri spodaj! v dolce viti pa še obširno o goriških brdih, vinski nakupovalni vodič in še precej drugega finega čtiva … 

(Ne)spregledan.

Paolo Lopriore. Paolo kdo? Ne, ni rezervni nogometaš Catanie. Niti ni mafijski skesanec iz Corleoneja ali modni kreator iz Milana. Pravzaprav ni niti med popularnejšimi italijanskimi kuharji. Zakaj torej pišem, ti pa bereš o njem? Heh – beri pa boš videl.

Na Švedskem približno vsake druge kvatre (dobesedno) izide revija Fool. Hecno ime za revijo, ki se ukvarja predvsem s hrano in gastronomijo. Ampak ker to ni čisto navadna, temveč zelo posebna hransko-gastronomska revija, je verjetno prav, da ima malce posebno ime. Revijo sta ustanovila in jo izdajata fotograf Per-Anders Jörgensen in njegova soproga, oblikovalka Lotta Jörgensen, od vsega začetka pa celotna reč izgleda kot nekakšna mešanica umetniške fotomonografije, glossy modnega magazina in poglobljenih člankov, ki bi jih človek prej kot v reviji z imenom Fool pričakoval v New Yorkerju ali The Economistu. Predvsem pa v reviji Fool ni nobenega recepta – niti enega, v nobeni od štirih številk, ki so dosedaj izšle. In kljub temu (mogoče pa pa prav zato?) je Fool lani postal najboljša revija o hrani po izboru Gourmand World Cookbook Awards. No, švedskemu uredniškemu timu in mednarodno pisani zasedbi piscev gre vsekakor priznati mojstrstvo, Napotnikovemu pa so še posebej všeč drobni domiselni vsebinski projekti, ki jih Fool rad priobči tu in tam. Tako so ondan več kot stotim tako ali drugače nagrajenim in globalno prepoznavnim chefom ter gastro piscem postavili eno samo vprašanje: kdo, menite, je najbolj podcenjen vrhunski kuhar na svetu? In vsula se je cela kopica raznolikih odgovorov; Pierre Gagnaire in Mark Best sta za največja spregledanca izbrala kar sama sebe (pri čemer se vsaj drugi lahko sklicuje na priimek), na koncu pa sta izmed številnih navedenih imen vendarle padla ven dve: drugouvrščeni Albert Adria, saj-veš-čigav brat in zmagovalec, ter s tem uradno najbolj podcenjen chef na svetu, Paolo Lopriore.
Rene Redzepi je v svojem predlogu spisal obširno utemeljitev, v kateri je šlo v prid Loprieoreja dejstvo, da je izven Siene, kjer je v restavraciji Il Canto kuhal skoraj celo desetletje, skoraj popolnoma neznan in da so njegovo mojstrstvo družno spregledali (ali zignorali) tako kuharski kolegi, kot institucije in gurmanski vodiči.
No, kmalu bo izidu tega Foola se je očitno še Paolo Lopriore sam zavedel, da je čas za kakšen dodaten premik v karieri in tako je po dobri dekadi potihem in brez kakšnega hudega pompa in razlaganja o načrtih za prihodnost zapustil Sieno. Po dobrem letu dni zatišja in ugibanj, ga je kot novega chefa v svoji restavraciji Kitchen najavil Grand Hotel di Como. Če se boste kdaj odpravili na špancir mimo Clooneyeve hiše ob jezeru v Comu, lahko zavijete še k Paolu, ki se niti ne bo preagresivno spravil na vašo denarnico – za jedilnik sestavljen iz petih hodov po vaši izbiri boste odšteli osemdeset evrov, za kvartet spremljajočih vinskih kapljic pa še dodatnih trideset.
Je pa seveda obed pri Loprieroju kar riskantna poteza – ni jih namreč malo, ki so po obisku Sienskega Il Canta (kjer je pethodna degustacija stala 130 evrov) pisali besne emaile in komentarje, popolnoma razočarani nad razštelanostjo okusov, spodletelimi eksperimenti in mikro količinami postrežene hrane. Po drugi strani jih je bilo prav toliko, ki so Loprieorejevo kuharijo opisovali s presežniki in izjavami, meječimi na religiozno izkušnjo (“Hrana, ki raste v tebi še dneve po tem, ko si jo zaužil!” je zapisal nek obiskovalec v pismu spletnemu magazinu Dissapore). Še celo Michelinov vodič je padel na finto: leta 2010 je Il Canto dobil zvezdico, naslednje leto jo je pa že izgubil. Tudi italijanski vodiči po restavracijah so bili zmedeni in noro nihajoči v svojih ocenah.
Kontroverzno bo torej verjetno še najpravilnejša izbira pridevnika za oznako tega, kar v kuhinji počne Paolo Lopriore. In kontroverznosti je ognja dodatno prilival še Paolo sam. Leta 2011 je, recimo, kot vabljeni chef uletel na glavni oder Identita Golose, najodmevnejše, najuglednješe in sploh naj- italijanske kuharske konference. Številni publiki je predstavil tale recept:

Za štiri osebe:

• 1 štruca sveže pečenega črnega kruha
• 20 g slanega masla
• 4 maline

Od štruce z roko odlomi za grižljaj velik košček kruha. Namaži ga s slanim maslom in dodaj malino.

In o kontrastu med kruhovo skorjico in slanim maslom ter o zaokrožitvi, ki jo vsemu skupaj da malina je potem v pojoči italijanščini predaval še minuto ali dve. Vprašanja, ki so se kresala v glavah obiskovalcev, so se verjetno stikala v eni točki: šta je umetnik time hteo da kaže? Ali je bila to gesta, ki jo je moč enačiti z iztegnjenim sredincem celotnemu hypu in gibanju okoli molekularne/modernistične kuharije? Verjetno ne, glede na to, da je nato uprizoril še nekaj recpetov s prahci, centrifugiranjem in podobnimi modernimi tehnikami. Ali je šlo za poklon preprostosti in tradiciji? Verjetno ne, glede na to, da tradicijo nenehno ne le reinterpretira, ampak jo radikalno preobrača. Ali je šlo za malo provokativno domislico? Verjetno, saj je podobnih fint še več – kot svoj signature dish je nekaj časa fural nekaj na krožnik zloženih lističev različnih tipov solat in zelišč – brez vsega, celo brez soli in olja; v Sieni je rad postregel svojo interpretacijo klasike cacio e pepe: na krožnik je zložil dvanajst rigatonov, šest praznih, šest pa napolnjenih z emulzificirano kremo iz črnega popra. Čez vse skupaj ni pozabil naribati še malo sira. Ali pa je s preprostostjo kombinacije kruh-maslo-malina želel poudariti preprostost in minimalizem svojih krožnikov. Ki pa so v resnici velikokrat precej kompleksni in tehnično zahtevni, minimalizem in preprostost pa sta le obleka, v katero so preoblečeni.
V enem od redkih intervjujev, ki ga je Lopriore sploh dal (medijem se izogiba, čeprav je po opisu onih, ki ga osebno poznajo, precej bolj prijazen in konvencionalen kot njegova kuharija), je svojo avtorsko kuharsko pot ilustriral z izjavo Pabla Picassa, da je porabil štiri leta, da se je naučil slikati kot Raphael, in celo življenje, da se je naučil slikati kot otrok. Tudi sam je – kot eden najljubših učencev legendarnega utemeljitelja sodobne italijanske kuhinje Gualtiera Marchesija – namreč zelo klasično izšolan kuhar, z leti odkuhane prakse v tako klasičnih restavracijah kot sta Enoteca Pinchiorri in Le Maison Troigros. A očitno je njegovo raziskovanje tako esktremno – ne pristaja na noben bazičen koncept kreiranja krožnikov, kombiniranja ali kontrastiranja okusov, tekstur, temperatur – da je jedec na koncu nujno postavljen na enega od ekstremnih robov: je Paolo Lopriore ustvarjalni genij ali velik blefer?

Krompirjevo krompirjevi ravioli

Seveda je najprej tudi mene imelo, da bi bralstvo Dolce Vite seznanil le z najbolj razvpitim Lopriorejevim receptom. Ampak kruh, maslo in malino sem vključil že v tekst o avtorju, zatorej nas v receptariju čaka še eno njegovo raziskovanje. Gre za silno bazično recepturo – raviol iz krompirjevega testa, polnjen s krompirjevo kremo – ki jo je moč z minimalističnimi intervencijami vozakati sem in tja. Paolo sugerira posipanje kuhanih raviolov s prepraženimi sememi kumina in sesekljano lupinico v sol vložene limone; vmešavanje sesekljanih pinjol v kremo in žličenje preprostega pesta na končan raviol; mi pa ga bomo le nedolžno poudarili z nekaj lističi ocvrtega žajblja in rjavim maslom s fino lešnikasto aromo.

Za eno rundo raviolov:

• 6 velikih krompirjev
• 1 kg grobe morske soli
• 100 ml sladke smetane
• 80 g krompirjevega škroba
• 50 g moke
• 1 rumenjak
• 50 g masla
• lističi žajblja
• črna oglena sol
• sol, poper, olivno olje

V pekač natresi sol, približno na 1 cm debeline. Na sol naloži cele oprane krompirje in jih v na 180 stopinj ogreti pečici peci, dokler niso mehki – računaj, da bo to trajalo od 45 do 60  minut.
Še vroče krompirje olupi in pretlači s tlačilko za krompir. Dobljen pire razdeli na tri dele; v prvo tretjino vmešaj sladko smetano, precej radodarno dozo (več, kot se ti bo zdelo potrebno) sveže mletega črnega popra in sol – to je polnilo za raviole.
Iz ostalih dveh tretjin krompirja, rumenjaka in krompirjevega škroba zamesi testo, moko pa dodajaj po potrebi, toliko časa, da se testo sprime. Zavri malo vode in poskusi skuhat en njok – če bo razpadel, dodaj še malo moke, če bo pretrd, boš pa malo bolj grizel.
Testo na dobro pomokanem pultu razvaljaj na približno pol centimetra debelo. Z robom tankega kozarca izreži kroge. Na eno polovico vsakega kroga deni malo krompirjeve kreme, drugo polovico prepogni čez polnilo in raviol nežno stisni po obodu. Ako si pri volji, ga lahko še malo pokrencljaš z nežnim pritiskanjem vilic, vsekakor pa ga pred kuhanjem še enkrat obreži, da bo lepo okroglast.
V ponvici na srednji temperaturi stali maslo, ko se bo začelo peniti dodaj žajbljeve lističe. Naj se malo pocvrejo, nato jih iz ponve prestavi na kuhinjsko brisačko, maslo pa še malo popraži, da postane svetlo rjave barve.
Raviole kuhaj v veliko slanega kropa – kuhani so, ko priplavajo na površino. Iz kropa jih previdno pobiraj s penovko in jih na krožniku opremi z žajbljem, maslom in črno ogleno soljo.

naslov seveda ne pomeni, da ne bomo več jedli jajc – oja, seveda jih bomo, ta magična kuharska sestavina s številnimi edinstvenimi efekti in lastnostmi je pač eden najpriljubljenješih in najpogosteje uporabljanih artiklov v kuhinji … nič več jajcanja se torej nanaša na nekaj drugega – na ugibanje (a.k.a. jajcanje), kako in koliko časa naj se kuha jajce, da bo mehko kuhano …

mehko kuhanemu jajcu pri nas doma rečemo jajček nosorog (vidi sliku, žival je včasih imela še rog na nosu, pa je zdaj ostala brez njega … hm, morebiti med transportom?!) in zame to pomeni, da je beljak skoaguliral do konca, rumenjak pa je tekoč … e, in zdaj, če se greš upoštevat staromamske nasvete in mehkokuhanca daš v vrelo vodo in odmoliš štiri očenaše, nakar ga vzameš ven, preliješ z mrzlo vodo in je fertik, se boš skoraj vedno malo zajebkal – bodisi se bo med beljakom in rumenjakom še vedno vlekel sluzast smrkelj (če si žebral prehitro), bodisi bo rumenjak že začel otrdevati (če si molil po zenovsko počasi in preudarno) … tudi če slediš bolj ekzaktnim napotkom in se merjenja časa lotiš s kakšno hudo precizno štoparico, nisi veliko na boljšem … takisto ga pališ mimo, če uporabiš drugo metodo in jajce položiš v že vrelo vodo ter čas začneš šteti po ponovnem zavretju … celotna reč postane še manj obvladljiva, če kuhaš naenkrat več jajc … fora je seveda v tem, da ko jajca zadegaš v vodo, njena temperatura pade (več kot je jajc (in bolj kot so mrzla) – bolj pade), ti pa ne veš, za koliko je padla, ker tega pač zjutraj, ko se mehko kuhana jajca pripravljajo, verjetno ne meriš s termometrom … zatorej se pusti razsvetliti – kot sem se ji jaz – še eni novi jajčni metodi, s katero boš na svoj repertoar doterane no-nonsese zajtrkovalne jajcekuhe k zmešancu, sončku, poširancu, hemendexu in jajcu-v-kruhu dodal še mehko kuhano jajce … da bo še lažje, se učimo s pomočjo niza podob iz domače kuhinje:

korak ena: v kozico nalij centimeter vode in jo zavri … nato iz hladilnika vzemi in vanjo previdno položi kolikor jajc boš pač skuhal, lahko tudi šest, scena je bolj ali manj ista, ker se bodo jajca kuhala v pari in ne v vodi …

korak dve: pokrij kozico in napali odštevalni timer: 6 minut pa pol za normalno velika jajca, malo več za večja, malo manj za manjša

korak tri: kozico vzemi z ognja, jo odkrij in postavi pod pipo iz katere teče mrzla voda … naj se ta preko jajc zliva pol minute, da ustavi kuhanje …

tu je načeloma zgodbe konec, za (p)osebni izziv pa lahko nadaljuješ like a boss:

korak štiri: jajce nežno razbij na spodnjem, širšem delu in poskušaj s prsti zgrabiti ta tanko opno in ga z nje nadaljnjim odstranjevanjem skušaj olupiti (to včasih rata, včasih pa tudi ne)

korak pet: jajce prereži, odprti polovički perfektne mehko-kuhe posoli, popopraj in pojej

korak šest: širnemu svetu predstavi svoj uspeh s stavkom: kdo ma jajca, da se gre jajcat z mojimi mehko kuhanimi jajci? …

saj vem, nihče!

soundtrack je ubijalsko mehak in svilnat, kot končni produkt sam … paziti je treba le, da ob neprevidni konzumaciji za njim ne bo ostal še kakšen flek: roberta flack – killing me softly

ne, brez strahu, jolanda bertole tukaj ne bo tulila majklfelps, majklfeeeeelps, maaaaaajkfeeeelps (in vseh ostalih 18.527 intonacij besedne zveze majklfelps, ki jih je v oddajniškem sistemu rtv slovenije distribuirala med zadnjimi olimpijskimi igrami in svetovnimi plavalnimi prvenstvi); niti ne bomo jamrali, zakaj isakovičeva tamlada noče več plavat in/ali razpravljali kdo je kriv za strgane kopalke damirja dugonjića in če je to res preagresivna tehnika prsnega plavanja … tematsko namreč ostajamo strogo vezani na področje jedilno-pivskih operacij, zatorej je razprava o prsni tehniki vezana na nekaj prsnega – in to ni enoročna prsna tehnika izdelovanja pleskavic iz onega prljavega vica o kuharju brez roke, ob katerem si je gost oddahnil, da ni naročil filanih paprik … beseda bo tekla o peki račjih ali gosjih prsi …
to je kos mesa, ki ga na domačih mizah ne cepamo prav veliko, kar je velika škoda, glede na to, da ob pravilni pripravi ponuja nekaj, česar ne zmore noben drug piece: kombinacijo hrustljavo zapečene kože in sočne, rdeče, na medium rare pripravljene sredice … pri doseganju opisanega hrustljavo-sočnega sožitja pa ti na poti stoji zagata, kako zrenderirati maščobo izpod kože (in s tem omogočiti hrustljavost) in kos fileja do sredine segreti na 56 stopinj, s tem da ga po spodnji (torej tisti brez kože) strani ne prepečeš, ker potem rata neugodno jetraste teksture …
veliki kuharski umi so pri tem ubirali že kar nekaj različnih strategij … ena (absolvirali smo jo pred skoraj osmimi leti) je, da prsi s kožo navzdol kakšnih 20 minut pečeš v segreti pečici, a resnici na ljubo pri tej tehniki ne moremo govoriti o jebačko hrustljavi koži … druga, ki rezultira v lepo ohrustani skorji in fletnem centru, je bila preizkušena lani spomladi, a resnici na ljubo ono telovadenje s štoparico zahteva precej koncentracije, začetna faza hudega kurjenja pa da od sebe tudi kar nekaj dima – a nič takega, s čimer se ne bi dalo živeti in ta tehnika je bila napotnikov weapon of choice za handlanje račjih ali gosjih filejev …
do prejšnjega tedna, ko sem malo bolj podrobno raziskoval življenje in delo daniela humma, glavnega kuharja newyorške restavracije eleven madison park (in, kot boš lahko prebral v novi številki revije dolce vita, ki je tik pred izidom, zelo, zelo fejst dedca) in pri tem nabasal na silno preprosto, praktično in uporabno finto, še posebej za priložnosti, ko ne pečeš le enega, ampak dva (ali vsako naslednje parno število) fileja naenkrat … oba kosa mesa namreč začiniš, nato pa ju sestaviš v nekakšen sendvič; oba dela kože naj gledata navzven, poskrbi pa tudi, da se stikata tanjši in debelejši kos fileja – tako bo nastal enakomerno debel sendviček, ki ga trdno poveži s kuhinjsko vrvico in pred peko za eno uro odkritega postavi v hladilnik …
v razgreto ponev deni žlico ali dve olja oljne repice (ali račje masti, če jo imaš – skratka nečesa, kar dobro prenaša visoke temperature), nato pa na visoki temperaturi zvitek popeci najprej po straneh, da se oba kosa lepo zapečeta skupaj … nato – še vedno na visoki temperaturi – opeci še stranici s kožo, po vsaki strani dve minuti ali kaj takega … nato ogenj pod ponvijo zmanjšaj in fileja peci (ter ju pri tem vsake toliko malo obrni) približno 20 minut, če pečeš raco in malo več, če pečeš gos – v tem času se bo maščoba stalila, koža lepo zahrustala, notranjost pa segrela do cone medium-rare zapečenosti … če se boš odločil gledati na termometer pa ga zapiči v sredino zvitka – tam naj bo temperatura med 56 in 58 stopinj … na oko je to ob koncu takale milina:

po desetih minutah počitka – počiva meso, ti pač ne, saj je treba medtem na kančku renderirane masti speči še rezino ali dve hruške in kakšen dušen korenček … nato fileja razveži in nareži na rezine … ouje, ouje, oujeeee! hrsk in džus liv tugedr in harmoni!

zvočna spremljava (zgoraj sugerirani ebony & ivory je samo hipna asociacija) je posvečena orodju, ki nam je omogočilo izvedbo tele krasne tehnične finte: urban species – the ropes

ja, tako hitimo, divjamo, zlatosilvimo in januarčimo, da smo skoraj pozabili na revijo dolce vita, ki je v ta boukše trafike priletela skoraj že mesec dni nazaj … nič ne de, zanimivega čtiva v njej je – poleg intenzivno in ekstenzivno pokrite osrednje penečevinske teme – več kot dovolj tuda za januarske večere … tudi kuhar in receptura, ki jo tokrat pokriva napotnikov je v zimskem slogu … šefket je v new york izseljeni švicar daniel humm, recept pa krasni mini brioški z veliko različno obdelanega jabolkičevja … big apple, pač … kar loti se branja, peka pa čez vikend, a je prov?

Švicarski mož.

Stavek, ki so ga za opisovanje lika in dela divjezahodnega Doca Holidaya uporabljali na balkanskih koncih – Došao je tiho i ušao u legendu – velja tudi za Daniela Humma, Švicarja na vedno manj začasnem delu v New Yorku.

Sicer delajo dober sir, dobro čokolado in konfekcijske zeliščne bonbone, a da bi Švicarje  resno dajali v almanahe hudo ustvarjalnih ali izjemnih kuharjev to pač ni dovolj. V našem re-kreacijskem kotičku smo enega Švicarja vseeno vzeli pod drobnogled – marca 2012 smo v epizodi o knjižni kolekciji Modernist Cuisine prekuhali recept Fredya Girardeta za pečeno-poširan ribji file z belim vinom – a pri poročanju o njegovi življenjski poti smo bili precej skopi, čeprav so njegovim kuharskim spretnostim prikimavali tudi izven meja švicarske konfederacije. Za veliki švicarski pok v tej rubriki – in v globalni vrhunski gastronomiji – je pač bilo treba počakati na Daniela Humma, ki je pri osemintridesetih letih s počasnim vztrajnim in preciznim preobražanjem restavracije Eleven Madison Park postal ljubljenček newyorške jedilniške scene in največji promotor newyorške kulinarike ter predelave in pridelave hrane.

Slednje se mogoče sliši malo za lase privlečeno, češ, le kje – razen na strešno/balkonskih vrtičkih brooklynskih hipsterjev – med vsem onim betonom, steklom in železjem sploh lahko kaj užitnega zraste?! No, ne gre pozabiti, da ima mesto, ki velja za eno od svetovnih poslovnih, medijskih, kulturnih, športnih in nenazadnje gastronomskih prestolnic in ki se ga že kar nekaj desetletij drži vzdvek Veliko jabolko, kar resno kmetovalsko zaledje v številnih kmetijah države New York. In Daniel Humm je v svoji drugi knjigi, preprosto naslovljeni z logotipom Miltona Glaserja I❤NY, približno toliko prostora kot svojim receptom posvetil malim kmetijam ter predelovalcem, s katerimi sodeluje pri surovinski oskrbi obeh svojih restavracij, Eleven Madison Park in NoMad. In niti en dobavitelj od Manhattna ni oddaljen več kot 200 kilometrov, Humm pa jih bolj kot dobavitelje, ki jih je treba stiskati za ceno in roke, obravnava kot partnerje pri ustvarjanju jasno prepoznavnega profila Eleven Madison Parka.

Restavracija in njen jedilnik želita odsevati vse, kar vzpostavlja bogato gastronomsko zgodovino in sedanjost New Yorka, od tipičnih lokalnih in sezonskih sestavin, ponudbe klasičnih delijev in steak houseov, prek vplivov številnih etničnih kuharij do ustvarjalne špice aktualnih zastavonoš newyorške visoke kuhinje, kot so Jean-Georges Vongerichten, Thomas Keller, Daniel Boulud in Eric Ripert ter konceptualističnih odbitkov, kot so Willy Dufresne, David Chang in Masa Takayama. Daniel Humma bi verjetno lahko uvrstili v nabor prvih – ni ravno razvpit trendsetter, odbit eksperimentator ali ekscesen šoker – je pa dovolj ameriški, dovolj evropski in dovolj ljudski, da z restavracijo Eleven Madison Park suvereno drži pet zvezdic Forbesovega vodiča, štiri zvezdice New York Timesa, tri Michelinke, top 3 pozicijo Zagatovega ljudskega vodiča, četrto mesto na San Pelegrinovem globalnem spisku petdesetih in še celo kopico drugih priznanj.

Ni slabo za enega niti še štirideset let starega modela – še posebej, če vemo, da v Eleven Madison Park ni prišel na že postlano posteljo, ampak jo je do navedenih priznanj od leta 2006, ko je prišel v New York, pripeljal sam – seveda ob podpori približno enako mladega in enako zagnanega solastnika Willa Guidare, s katerim sta restavracijo leta 2011 odkupila od znanega newyorškega gostinca Dannyja Meyerja. Začelo pa se je vendarle v Švici, gastronomski dražljaji pa so prihajali tako z očetove kot z mamine strani. Mama je odlična domača kuharica in še vedno za vsakega, ki je pri Hummovih doma, vsak dan skuha dva obroka. Oče je arhitekt in je – službeno in s familijo – veliko jedel v nobel restavracijah. Nekega večera, Daniel je imel osem let, so Hummovi s poslovnimi partnerji sedeli za kuhinjsko šefovo mizo v restavraciji Fredyja Girardeta. Malemu je veliki chef Fredy pripravil rezance z jastogom in paradižnikom. Ta krožnik je – skupaj s celotno impresijo kuharjev v suknjičih in živahnega dogajanja v kuhinji – bil odločilen, da je Daniel Humm postal kuhar. Bil pa bi lahko tudi profesionalni gorski kolesar, do osemnajstega leta je bil namreč paralelno s svojim kuharskim izobraževanjem in delom v znani restavraciji Pont de Brent tudi član mladinske švicarske reprezentance v gorskem kolesarjenju, od katare se je poslovil po hudem razsutju in posledičnem depresivnem obdobju polletnega okrevanja. Tako je med dvema ljubeznima pretehtala kuharija in že dobro leto po biciklistični smoli je kot glavni kuhar v švicarski Gasthaus zum Gupf dobil prvo Michelinovo zvezdico.

Nekaj let zatem ga je prav po hipijadno odpihnilo v San Francisco, kjer je – praktično brez znanja angleščine – začel kuhati. In si tudi tu zlagoma ustvaril ime; restavraciji Compton Place, ki jo je vodil, je San Francisco Chronicle pripel štiri zvezdice. A ko je leta 2006 prišla ponudba iz New Yorka, ni niti za hip pomišljal – na vzhodno obalo ga je vleklo že dejstvo, da bo – po kalifornijskem večnem poletju – spet lahko kuhal sezonsko in da se bo poskusil prebiti na največjem in najbolj kompetitivnem kulinaričnem odru – New Yorku. Saj veš, kaj je o New Yorku zapel Frankie Boy: If I can make it there, I can make it anywhere!

To, da ga je v Eleven Madison Park povabil Danny Mayer, znan po svojem gostocentrizmu – striktnem vztrajanju na tem, da mora biti v njegovih restavracijah vse podrejeno zadovoljstvu in dobremu počutju gostov – je bila za Hummov značaj najboljša možna stvar. Njegov priimek bi upravičeno lahko podaljšali v humble (skromen). Če si ogledaš kakšen video posnetek njegovega intervjuja ali nastopa, ti bo takoj jasno, da gre za abosluten karakterno-vedenjski kontrapunkt razgrajočim vase zagledanim nevrotikom tipa Ramsey. Zelo umirjeno, skromno, prijazno, zenovsko, elegantno. Takšna je tudi njegova kuharija: na eni strani gre za maksimiziranje okusa uporabljenih sestavin, po drugi pa za redukcijo števila elementov na krožniku. “Za vsak element se vprašam, ali je krožnik zaradi njega boljši. Če je odgovor da, potem ostane. Če je odgovor ne, element umaknem. Umaknem ga tudi, če je odgovor ne vem.”

Podpisne jedi v Eleven Madison Parku – pečena račka z medom in sivko, korenjev tatarski – so prav takšne, dodatno doživetje pa je priprava prezentacija jedi pri mizi, ki je vedno pomembnejši element doživetja v Hummovi restavraciji; po rotirajočem sistemu dva kuharja vedno deleta med strežnim osebjem, prinašata jedi na mizo in jih tam dokončujeta … Delo z osebjem je naslednji del posla, ki mu Daniel Humm posveča veliko pozornosti, predvsem si želi, da bi ljudje pri njem vztrajali   dlje časa, več let – polletna stažiranja so pač premalo za ujeti filozofijo in koncept neke kuhinje. Zato sodelavce tudi pozorno izbira, ključna referenca je vsaj dve ali tri leta neprekinjenega dela v zelo dobri restavraciji. Poleg tega pa morajo biti kandidati tudi skromni, spoštljivi in prijazni. Zakaj? “Cel dan preživim v restavraciji, želim da so okoli mene prijetni ljudje.” Zgled šefa jim pri tem zagotovo lahko pomaga.

Mini brioši, veliko jabolka

Pri listanju Hummove knjige I❤NY me je kar precej stvari nagovarjalo z mantro “naredi me, naredi me!” Daniel Humm ne nori z divjimi tehnikami in laboratorijsko opremo, ti pa hitro postane jasno, da vsako jed sestavljajo številno domišljeni in tehnično zanimivi gradniki, ki zahtevajo kar nekaj časa in priprave – si pa na koncu nagrajen z izjemno bogatimi okusi. Tako je tudi s sicer zelo skromno izgledajočimi (heh, Humm in humble pa take fore) mini brioši, ki pa potem tako treskajo po nosovih in ustih z jabolčnimi in temu skromnemu, vsakdanjemu sadežu pripadajočimi aromami in okusi, da je veselje. Krasna, domačna, zimska reč je tole – seveda opremljena z jasnim newyorško/velikojabolčnim duhom: klasično & bogato & ležerno & moderno.

sestavine za sladek zaključek obeda šestih nujorikancev:

za brioše:

• 470 g bele moke tip 400
• 4 jajca
• 50 ml mleka
• 15 g kvasa
• 15 g soli
• 50 g sladkorja
• 225 g masla
• 4 žlice sladkorja demerara
• 1 dl calvadosa ali drugega jabolčnega žganja
• dve jabolki

Vse sestavine (pa tudi mešalčevo skledo in kljuko) najprej za dve uri postavi v hladilnik, da bodo dobro ohlajene. Potem pa v skledo prestavi vse sestavine, razen masla, in jih na nizki hitrosti mešaj, da se medsebojno povežejo – kakšne tri do pet minut bo trajalo. Nato hitrost mešalnika povečaj, da se testo začne odlepljati od sten posode – to bo spet trajalo kakšnih pet minut. Medtem maslo deni med dve plasti kuhinjske folije in po njem parkrat udari z valjarjem, da se malo zmehča. Koščke masla med mešanjem po koščkih postopoma dodajaj v testo, dokler ni maslo dobro vmešano v testo, ki naj bo gladko in voljno – to lahko traja tudi 10 minut. Testo prestavi v skledo, ga pokrij s kuhinjsko folijo in ga na sobni temperaturi pusti vzhajato 45 minut. Nato testo narahlo stisni, da iz njega iztisnep zrak, skledo tesno pokrij s kuhinjsko folijo in za najmanj osem ur postavi v hladilnik.

za jabolčni med: 

• 1.5 l sveže stisnjenega jabolčnega soka
• 2 paličici cimeta
• 1 strok vanilije
• 1 žlička kardamomovih strokov
• 1 žlička celega črnega popra
• lupinica polovice pomaranče

Vse sestavine nalij v kozico z ravnimi stranicami. Pržgi srednje močan ogenj in posti, da tekočina povre na polovico začetnega volumna. Nato tekočino precedi skozi fino cedilo in jo prelij nazaj v kozico in nadaljuj reduciranje, dokler ti ne ostane slaba dva decilitra tekočine. Le-to prelij v posodico in dobro ohladi. Ko bo ohlajena in zgoščena, ti bo jasno, zakaj se imenuje jabolčni med.

za jabolčni namaz:

• 100 g masla
• 120 g sladkorja
• žlička soli
• 100 g jabolčnega medu (glej zgoraj!)
• 3 žlice sladke smetane
• 1 žlica calvadosa ali drugega jabolčnega žganja

Maslo, sol in sladkor v posodi mešalnika penasto umešaj. Dodaj ostale sestavine in dobro mešaj, da nastane enotna zmes; prestavi jo v sledico in postavi v hladilnik.

za jabolčno granito:

• 50 g sladkorja
• žlička citronske kisline
• 350 ml sveže stisnjenega jabolčnega soka

V malo kozico nalij za šilce vode in v njej na malo ognja raztopi sladkor in citronko. Prilij še jabolčnik in premešaj. Tekočino prelij v velik keramičen ali steklen pekač z ravnim dnom, ohladi, nato pokrij s kuhinjsko folijo in za najmanj osem ur postavi v zamrzovalnik.

za limonin sirup:

• 2 žlici limoninega soka
• žlica sladkorja

Limonin sok in sladkor v kozici segrevaj, dokler se sladkor ne stopi. Nato sirup ohladi v hladilniku.

Servirno finale: 

Pripravi primerne posodice za peko briošev – lahko so to manjše glinene ali lotoželezne posodice, kot je ta na sliki, ali večki pekač. Dno posode za peko premaži z jabolčnim namazom, tako da je celo prekrito. Testo za brioše razdeli na 24 kosov, vsak kos oblikuj v kroglico, kroglice pa v posodo polagaj tako, da bo med njimi vsaj centimeter praznega prostora. Posode pokrij s kuhinjsko folijo in jih pusti na sobni temperaturi vzhajati uro in pol. Vzhajane brioše potresi z demeraro in jih peci v na 175 stopinj segreti pečici.

Med peko na tanke rezine in/ali krhlje in/ali kockice nareži dve jabolki. Koščke jabolka prelij z limoninim sirupom in premešaj.

Ko so brioši temno zlato-rjavi jih vzemi iz pečice in takoj prelij z jabolčnim žganjem. Počakaj, da se malo pohladijo in medtem z vilico nastrgaj granito.

Brioše postrezi s svežim jabolkom in granito, zraven pa klasikom zavrti Sinatrov New York, New York, kontemporarcem pa Empire State of Mind Alicie Keys in Jay-Z-ja ali pač Nuyorican Soul in njihov I Am The Black Gold Of The Sun.

če bi napotnik izbral enega od svojih juhastih fetišev (ali kuharskih skilzov, ki jih nadvse ceni), je to ohranjanje živo zelene barve zelenjavnega listja … nič ni lepšega od krožnika vroče, kremaste, živozelene župe in nič bolj otožno-melanholičnega od golide z isto barvo kot jnajevske uniforme pobarvanega zmlevka … no, da se ne boš zdaj v želji po zeleno zeleni župi čohal po glavi pred polico z barvili za hrano, ti poleg že skoraj sedem let stare lahkotne brokolijske špinačnice prezentiram še bolj substancialno in zimsko kalorično verzijo zelene radosti – spoštovane, spoštovani! … spoznajte ultra zeleno kremno porovo juho:

da je poglavitni trik zelenjenja v tem, da s predolgim kuhanjem ne ubiješ zlelenog boga u lišću, ti je verjetno že znano – ona klorofilka iz kolekcije pomlad ’07 je tako zelena zaradi kratkega kuhanja brokolija in špinače v precej slanem kropu in nato hitrem šokiranju zelenjadi v mrzlomrzli (po možnosti ledeni) vodi … pri tejle porovki pa se s kompliciranjem, ki ga prinašata kuhanje in šokiranje šavja sploh ne bomo ukvarjali, nego bomo v ohlaheno porovo/kromprijevo župo vmiksali nekaj pesti surove mlade špinače in jo nato segreli tik pred serviranjem … tale tehnika časovnega zamika in vmesne ohlajevalne faze kar kliče po simpliču od zimske večerje: en večer skuhaš porovo župo in jo vtekneš v hladilnik do naslednjega dne, ko jo zmelješ skupaj s špinačo, segreješ in opremiš s krutoni, koleščki kranjske in žličniki iz pasirane rikote … očemo li? ajmo!

za štiri zelenjadarje postopaj tako:

• trije kar veliki pori
• dva srednje velika krompirja
• žlica masla
• tri deci jušne osnove
• ščep suhega timijana, lovorov list
• deci sladke smetane
• tri pesti (kakšne 200 g mlade špinače)
• sol, poper

za dodatke pa kaj (ali vse) od naštetega:

• kranjska klobasa (una od pravega dedca podobnika iz čepleza je zame zaradi grobo tolčenega popra še vedno zmagovalka)
• rikota (a.k.a. sirarska a.k.a. albuminska skuta)
• kos ali dva črnega ali belega kruha

porom pri vrhu poreži ta zategnjene zelene čupe, ki jih vrzi v smeti, uporabni preostanek pa nareži pa dober centimeter široka kolesca in jih kakšnih pet minut namakaj v veliko vodi, nato pa previdno poberi ven tako, da mivka/zemlja, ki se jih je morebiti držala, ostane na dnu posode …
pripali ogenj, raztali maslo in na njem (nežno, da ne porjavi) praži por … krompirje olupi, operi in nareži na tanke ploščice … dodaj jih k zmehčanemu poru, prideni še lovor, potresi s timijanom, soljo in poprom, prilij jušno osnovo (ali vodo) ter kuhaj do mehkega (cca. 20 minut) …
župo zdaj ohladi – če boš nadaljeval takoj, kozico z juho postavi v pomivalno korito, napolnjeno z veliko mrzle vode (župo mešaj in vodo dvakrat zamenjaj, da se bo reč hitreje ohlajala), če pa je to župa za jutri, jo najprej ohladi na sobno temperaturo, nato pa jo prestavi v hladilnik …
zadnja faza je farbanje na zeleno: v juho dodaj dobro oprano in odcejeno špinačo ter jo nato kar se le da fino zmelji … to bo kar dober test za tvoj falični mešalnik (ali pač blender) … v vsakem primeru župo nato pretlači skozi fino jekleno cedilo (nalivaj jo v cedilo in nato tlači z zunanjo stranjo primerno velike zajemalke) …
precejeni župi dodaj sladko smetano in jo segrej tik preden jo boš postregel …
oprema pa tako: klobaso skuhaj, jo nareži na kolesca in – ko bo enkarat že na župi – potresi s hrenom; rikoti dodaj malo mleka in soli in jo zmelji s paličnim mešalnikom; nato iz nje z dvema malima žličkama oblikuj žličnike in jih polagaj v vročo juho; kruh premaži z olivcem ali maslom in na žaru/ponvi/toasterju/v pečici opeci in nareži na kocke …
in to je to – dober zeleni tek!

zvočimo pa tudi tokrat koloritu, letnemu času in naslovu zapisa primerno: janko ropret – zimzelen

če smo ondan razglabljali o enem (maščobnem) satanu, se spodobi, da pogledamo in demitificiramo še kakšnega … trenutno najbolj priljubljen hudič, ki ga dajemo vase, je dolga leta nič hudega sluteč, v pšenico, piro, ječmen in rž pospravljen protein, gluten … jamskojedski fantje proti glutenu terajo celo križarsko vojno, za katero pa je bolj kot sama zrna zgoraj našteteih žitaric kriva prehranska industrija, ki prečiščen gluten rade volje uporablja v celi rajdi izdelkov … za poglobljeno, resno in dobro napisano čtivo s tega področja ti priporočam članek michaela specterja iz new yorkerja, z moje strani pa le to, da sem more than happy, da nimam celiakije in da tako moje vsejedstvo vključuje tudi žitne radosti … te so skoraj izključno vezane na polno zrnje – ne zaradi kakšnih hipijadnih vzgibov, ampak predvsem zato, ker mi je všeč bolj intenziven okus neprečiščenega zrnja in to tako v kruhu, kot pri kuhanih žitnih šibrah … te večinoma sekam v hladnejšem času leta, predvsem na slano & hladno, kot bazo raznih z zelenjadjem oplemenitenih solat, ki služijo za šihtno malico pisarniškega delavca … se mi je pa zadnjič, ko je v hladilniku čemela mešanica kuhane pire, pšenice in ovsa (vsaka zase skuhana v veliko vode, sprana in odcejena) zabliskalo, da bi si lahko naredil rahlo sladkast zrnat zajtrk … slabe četrt ure kasneje sem v ponvi še zadnjič pomešal tole reč:

tole pa se je odvijalo pred tem:

• deci kokosovega mleka
• skodela mešanih kuhanih žit (pira, oves, pšenica)
• šest krhljev suhih hrušk
• orehova jedrca
• praženi lešniki
• cimet & piment v prahu
• žlička medu
• svež ananas

v ponvi sem najprej na suho prepražil orehe in lešnike, nato sem jih strsel na dilo, v ponev pa del kokosovo mleko, nasenkljene krhlje suhih hrušk in žita … na nizkem ognju sem jih počasi segreval, mleko je izparevalo, kompozicija pa se je počasi zgoščevala … nato sem jo odišavil z obema prahoma in vmešal ananas … tok pred koncem so v ponev skočili še oreški in med, nato pa vse skupaj vame … e, to so bile prav fletne breakfast cereals … for real …
seveda je pa to reč, ki kar kliče po variacijah in modifikacijah – pri izbiri mleka (in maščobe), v katerem se pokuhava, prek selekcije žit, oreščkov, parfumov, cukra in sadja … i nek nam rodi žito i iduče godine!

soundtrack je besedno-igrno žitno-ubijalski: method man & redman – cereal killer

zadnja dva meseca bi za zvočni pozdrav soncu v chefovini mirne duše uporabljali inštruktorsko jazzovsko jutranjico, saj odrasli del familije pridno opravlja dejavnosti v zvezi s pridobivanjem honor rolla na džezovskem tečaju profesorja hellmerja iz univerze v austinu … no, in tako se je v eni od lekcij o zgodnjem obdobju muzike pojavila kompozicija močnorokega lojzeta struttin’ with some barbecue, ki je poleg slušne blagodati v glavo urno zasadila tudi kuhalnega črva – predvsem zaradi zadnje besede … čeprav – ko se posvetimo dejanskemu pomenu naslova, hitro nabašamo na jazzovski slang; barbecue je v njem pomenil frišno, lepo, sočno, fejst, luštno punco, struttin’ pa – neslengovsko, ampak čisto uradno in nemetaforično – bahavo, domišljavo, nastopaško šetkanje … ker je komad napisala takratna (in njegova druga) armstrongova žena lil hardin, lahko domnevamo, da je v onem v naslov komada postavljenem barbikjuju videla sebe na špancirju s postavnim in postavljajočim se louisom … no, kakšnih trideset let kasneje, v petdesetih, se je don raye sicer inštrumentalnemu komadu spravil dopisati še besedilo, v katerem pa je barbecue vzel kar dobesedno; poglej tale verz: and mister waiter if you please / another rib or two / and I’ll go strut, strut, struttin’ / struttin’ with some barbecue … okej, sicer si je zdaj težko predstavljat ošmekanega frajerja, kako se na pločniku duva s pečenim rebrcem v roki (razen če je na odprti kuhni, ki se bo v petek pognala v tretjo sezono), ampak … ampak!!! ampak če pa doma uprizoriš takle niz barbikjujanih ribsov, potem se pa zlahka stretaš z njimi – če ne drugje, pa na blogu …

ha! … pa sem te! … tole namreč niso klasično barbikjujana rebra – torej nisem podkuril ob štirih zjutraj in jih dolge ure dimasto cimpral po principu low ‘n’ slow, ampak sem ubral frajersko bližnjico, ki me je od začetka do zgoraj prikazanega pripeljala v dobri uri, drugi ključni benefit pa je, da lahko čisto spodobna bbq rebrca uprizoriš, četudi sploh nimaš žara – ekonomlonc in pečica naredita svoje … sicer verjetno niso tako dobra kot tista, ki jih je za francisa j. underwooda smodil freddy, ampak – bila so sočna, mehka, rahlo dimasta, sladkasto kisla, prijetno lepljiva, kar je bilo zame in za familijo čisto dovolj, da jih bomo še kdaj repetirali … takole:

• 1 cel, nerazrezan niz svinjskih reber (ducat bo ravno prav)
• 1 čebula
• 2 stroka česna
• deci kečepa
• deci sojine omake
• žlica medu
• žlica rjavega sladkorja (najtemnejši, kar jih imaš – muscovado pa take fore)
• žlica dijonske gorčice
• sok polovice limone (ali limete)
• žlička dimljene španske mlete paprike v prahu (pimenton)
• žlička navadne paprike v prahu
• sol, poper, olivc

rebra natri s soljo, poprom in navadno prahasto papriko (ta je – če si bolj na šarf – lahko pikantna, takisto velja za pimenton) …
v ekonom loncu na olivnem olju kakšnih pet minut praži sesekljano čebulo, nato dodaj strt česen in ga praži le toliko, da zadiši (tipo pol minute) … nato v ta nastavek omake prilij še kečap, sojino omako in limonin sok ter dodaj med, sladkor in gorčico ter vse skupaj premešaj in zavri … v manjši piskerček odlij približno polovico te čobodre, v pisker pa deni kos reber – ob obodu/stenah lonca jih postavi pokonci, z mesnato stranjo navzven … rebra prelij s prihranjenim zosom v piskrčku, ekonomlonec zapri in napali do polnega pritiska … rebra naj se kuhajo pol ure, nato pa jih ostavi z ognja in pusti, da pritisk v loncu pade …
rebra nato vzemi ven (izgledala bodo kot bogpomagej, ampak nič bat, to je samo grdiraček faza, kmalu bodo manekenska), z omake pa z veliko žlico poberi povrhu plavajočo maščobo, nje preostanek pa zmelji s faličnim mešalnikom, prelij v manjšo kozico in začni povrevat …
rebra lahko finaliziraš na dva načina – na žaru ali v pečici:
če na žaru, ga segrej na srednje močno hicungo, nanj postavi rebra z mesnato stranjo navzgor, jih premaži z omako  (to jest pretlačen & malo reduciran zos, v katerem so se kuhala) in peci kakšne četrt ure (pri čemer jih tu in tam še prepenzlaj z zosom) … zadnjih pet minut jih obrni, da si nadenejo še zapeljive rjave paralelke …
če boš finaliziral v pečici, pa v njej prižgi le broiler – torej zgornji žar … rebra postavi na rešetko, jih preprenzlaj z zosom in postavi pod žar … med peko kar še nadaljuj s penzalnjem, peci pa toliko časa, da bodo krasno rjava in zapeljivo lepljiva – kot sočna, fejst, lušna punca oz. barbecue) …
rebra nato nareži na individualne komadiče in postrezi s kakšno fajn solato (zelje + naribana zelena + naribano korenje + majoneza + jogurt) in gril kruhom …

muzika – struttin’ with some barbecue si že slišal, zatorej ob koncu sled še en louisov bonus track, tokrat s hudim sketanjem na sredi: louis armstrong & his hot five – hotter than that

zgornji grelec ozračja je v vedno boljši formi in kadar veter zoprno ne vleče in/ali človek ni zataknjen v kakšni globoko osojni legi tipa šmelc (kjer nekdaj hiša stala mi starega je očeta) ga začne po pleši že rahlo peči, pod njo pa skbeti, da se ne bi pojavile zoprne rdeče opekline … ta čas obenem naznanja, da bodo o kurjenju pod svojimi grili počasi začeli razmišljati tudi tisti, ki pripravo hrane na žaru dojemajo le kot sezonsko opravilo … kar pomeni tudi, da lahko kruhpavin kot predstavnika sekcije celoletnih kurjačev priobčita kakšno fletno žar dognanje, do katerega sta se prikopala v kratkih zimskih dneh … 24. januarja se je v zgornjem kašlju izpod črnega pokrova atrijskega žareta vil dim, obogaten  z aromo tegale piščanca:

brez skrbi, čez pišče ni peljal valjar, ampak se ga je ata napotnik lepo in previdno lotil z nožem: najprej je ptico postavil pokonci in ji rezajoč po obeh straneh hrbtenice z vratom vred izrezal cel hrbet (iz katerega je nato skuhal fond) ter odrezal malo kože in maščobe okoli koncev, kjer sta bila prej vrat in škofija … nato ga je okoli sredine prsne osi prisilno obrnil inside-out, toliko da je škrtnilo in da je zgornji del hrustanca, ki loči levo in desno polovico prsi pokukal ven … hrustanec je nato (čisto lahko gre) odstranil tako, da mu je s prstom sledil po eni in po drugi strani … nato je po obeh straneh odnožkal še ploščate prsne kosti (nož potisneš pod ploščato kost in žiga-žaga režeš do stika te kosti s perutničko; sklep nato izpahneš, tako da lahko odstraniš prsno kost) in stegnenice (zarežeš po obeh straneh kosti, z nje s praskanjem postrgaš meso in izpahneš še sklep, kjer se stikata stegno in krača) … kost v krači in kosti v perutničkah sem pustil not … tole zgoraj se sliši precej komplicirano, a je stvar veliko lažje narediti, kot napisati, zatorej jo lahko naredim še enkrat: če/ko bo vsaj ducat mandeljcev v komentarjih pod tem zapisom izjavilo, da želi video posnetek zgoraj opisanega mesarjenja, bom posnel domaći video …

s tako razkoščičenim piščetom je nadaljevanje mala malica … torej:

• 1 razmonitran, približno kilo in pol težak piščanec
• sok ene limone
• žlica strtih sušenih peperončinov
• žlica suhega origana
• dva stroka česna
• sol, poper, olivno olje

pišče posoli z obeh strani, sol vtri vanj, ga deni v veliko stekleno, plastično ali keramično ovalno posodo in ga pusti mirovati najmanj eno in največ 24 ur …
ostale sestavine – peprončino, poper, limonin sok, štamprle olivca, origano in strt česen dobro zmešaj in s to marinado zmasiraj pile … marinirano naj odstoji najmanj dve in največ 24 ur …
zdaj pa kurjenje: žar pripravi tako, da bo na eni strani srednje vroč, na drugi pa srednje hladen … s plinkotom je to lahko – polovico gorilcev pripali pa tričetrt, polovico pa na četrt;  če si ogljaš pa boš naredil tako, da boš oglje, ko ga bo začel prekrivati bel pepel, potisnil na eno stran žara …
pišče nato položi na vroči stran žara, s kožo navzdol in pusti, da se tako peče kakšnih sedem ali devet minut, da se cel opremi z lepo in zdravo gril-braun bojo, na kakšnem izpostavljenem mestu pa je lahko tudi že bolj črnikasto zapečen …
pile nato obrni in ga (s kožo navzgor) postavi na hladnejšo stran žara, pri čeme upoštevaj še to, da naj bo prsni del bolj oddaljen od vroče strani žara, kot noge – ker pač za peko potrebuje manj časa/nižjo temperaturo … takole naj se reč peče še kakšnih osem minut, dokler termometer zapičen v njegov najdebelejši del ne bo pokazal 73 stopinj in/ali doler sokec, ki se ob vbodu pocedi iz njega ne bo ves čist in bister …
pred razrezom naj si pišče odpočije za pet ali dest minut, nato pa le ugrizni vanj! 

zvočili bomo koščeno, odstranjevanje kosti je namreč kar ta glavna reč pri tejle recepturi … alzo: pixies – bone machine

ko se čelovjek vrne iz laških ekspedicij, ga najebejo predvsem lokalni sladoledarji, ki – pa naj se še tako trudijo in delajo italijane – pač ne morejo namešati tako kremastih in dišečih in okusnih zamrznjenih krem kot, recimo, firenški mojstri … če obiščeš tudi nad-mesarja daria cecchinija (več o njem v naslednji številki revije dolce vita) so drugi v vrsti lokalnih underperformerjev mesarji … potem so pa kaj kmalu na vrsti že kafaničarji, gostinci in picopeki … o teh slednjih bi se seveda lahko dvignila debata, saj je večina slovenstva (poleg tega, da njihove mame in babice kuhajo boljše od ane roš, alaina ducassa, hestona blumenthala IN reneja redzepija skupaj) precej prepričano v to, da znamo samo v sloveniji (predvsem pa v njihovi lokalni piceriji) spečt dobro pico in da italijani nimajo pojma, predvsem pa se od njihovih pic sploh ne naješ, ker so premajhne in nič ni gor … itak! … no, vsekakor na tem mestu prav po neslovesko ne bomo prilivali olja na to debato, ampak bomo bomo s serijo treh zapisov ljudstvo pripravili na suvereno samostojno pripravo treh različnih italijanskih ploščatnic – napoletane, šičiljane in fokače … začenjamo s pico v neapeljskem stilu; njene ključna karakteristika je tanko testo, katerega rob se med peko hrustljavo zapeče, v njem pa se tudi naredijo neenakomerne luknje, od katerih je kakšna tudi malo večja … receptura za pripravo testa je (via cucina italiana) prišla naravnost iz napolija, napo pa jo je doma že večkrat poustvaril in jo zdaj, oplemeniteno s svojo praktično izkušnjo, posreduje tudi tebi … kot dokaz, da rata in da se splača in kot motivacijo za študij in praktično delo dodajam še en par prej/potem fotografskih posnetkov: podrobnosti za štiri napoletanke pa so tu:

• 800 g moke tip 400
• pol litra vode
• 25 g soli
• 2 g svežega pivskega kvasa (ne, ni napaka – dva grama kvasa; to je zelo malo, 5% teže kocke)

vodo pri sobni temperaturi (tipo 20 stopinj) nalij v veliko skledo, dodaj sol in z roko premešaj, da se sol raztopi … nato dodaj približno tretjino moke in s krožnim gibanjem roke od dna posode proti navzgor mešaj toliko časa, da nastane kremasta masa, v kateri pa je še vedno lahko kakšna grudica … zdaj na maso potresi kvas in nadaljuj z dodajanjem preostale moke – dodajaj jo počasi, tako da jo masa počasi zauga in da v testo vmešavaš tudi luft … to počni toliko časa, da porabiš vso moko … zdaj testo stresi na pult in začni z mesenjem – mesi tako, da testo raztegneš v eno smer, nato pa raztegnjeni konec dvigni, ga potegni nazaj do sredine in s hrbtno stranjo dlani potisni navzdol … v bistvu ga na nek način prepogibaš, to pa počni brez dodajanja moke, približno deset minut … potem kuglo testa pokrij z mokrim prtičkom ali folijo za živila, pusti pokritega pet minut, nakar ga še pet minut mesi na zgoraj opisan način, ga pokrij in pusti uro in pol počivati na sobni temperaturi … nato testo razdeli na od štiri do šest kosov … vsak kos raztegni v dolg trak, ki si ga navij okoli dveh prstov, nato pa iz zvitka oblikuj kroglico … kroglice polagaj na pomokoan krožnik, jih pokrij s folijo za živila in jih pusti na sobni temperaturi šest ur (ali pa v hladilniku čez noč – v tem primeru jih iz hladilnika vzemi eno pred nadaljevanjem procedure … ta pa poteka tako: kroglo dobro pomokaš (in z nje tudi takoj otreseš odvečno moko – to je tista, ki se ne prime nanjo) in jo med dlanmi sploščiš v disk … položi ga na pomokan pult in s prsti začni pritiskati od sredine proti obodu, pri čemer ga tudi malo rotiraj in privzdiguj; verjetno boš opazil, da se po površini pojavljajo zračni mehurčki – oni so kul, ne se sekairat zaradni njih… no, zdaj disk začni ne le pritiskat, ampak tudi vlečt: eno dlan plosko položi na eno stran testa, na nasprotni strani pa z roko sezi podenj in testo razvleči v tako ovalno formo zarotiraj ga za 45 stopinj in ponovi raztegovanje … pa še za 45 … in še in še, dokler ne nastane precej tanek in dovolj velik krog, da te spominja pa pica-poden … tega še ene parkrat obrni med dlanmi: z eno dlanjo greš pod testo, ga dvigneš in zadegaš na drugo dlan … in nekajkrat ponoviš … na koncu greš s prsti še po obodu in ga s stiskanjem malo privzdiguješ, toliko, da nastane opazen rob … pro oblaganju napoletanke se strogo drži priporočila manj-je-več, sploh ker tvoja domača pečica (razen, če si lastnik krušne) ni u snu ne nese do tako visoke temperature, kot jo premorejo neapeljski pizzaioloti … torej: obloga bodi skromna tako po številu različnih reči, ki jih kaniš dati na testo, kot po njih odmerjeni količini … če vprašate mene: dve ali tri žlice paradajzove pasate, za pest natrgane in dobro odcejene mocarele, pol manjše, silno tanko narezane rdeče čebule, morebiti (in sploh ne nujno) še kakšna kapra in/ali sardelni filet in to je to … še o peki: pečico v vsakem primeru razpali na maxi-maximum in to vsaj pol ure preden vanjo vložiš prvo pico … če imaš v pečici pekarski kamen ali jekleno plato, to postavi na najvišjo pozicijo v pečici, nato nanjo z loparjem zadrajsaj pico, prižgi še pečični žar in počakaj kakšnih pet do sedem minut, da se speče … če kamna nimaš, daj pekač (ali rešetko) na dno pečice in pripali kombinacijo spodnjega grelca in ventilatorja … pico daj na dno pečice, pred koncem peke pa jo za minuto ali dve prestavi pod pečični žar … pečeno z loparjem vzemi ven, jo daj na dilo, razreži na osminke ali šestinke in postavi na mizo … nadaljuj z ostalimi kuglami :-) soundtrack seveda ne more biti nič drugega kot enrico caruso – i’ m’arricordo ‘e napule

evo nas, tanko, hrustljavo, po robovih ožgano, z neenakomernimi velikimi luknjami našminkano napoletano smo absolvirali v prejšnjem zapisu in čas je, da se posvetimo njeni veliko bolj zapostavljani, manj čislani, včasih že kar zasmehovani sestri, siciljanski pici … ta je manj ugledna zato, ker je pečena v protfanu, njeno bazno testo pa je debelejše in v večini izvedenk gumasto in težko; zavoljo njegovega volumna v primerjavi z oblogo pa ponavadi vse skupaj izpade tudi precej plehkega, ne dovolj intenzivnega okusa …

kruh pa vino sta zato na resni misiji, da svoje bralstvo prepričata, da je tudi v pica coni treba ceniti raznolikost in zato kdaj dati priložnost tudi šičiljani … tale naša bo frajerska – testo bo imelo drobne, enakomerno razporejene mehurčke, spodaj bo hrustljavo zapečeno, sicer pa fino kompaktno in dovolj mehko, zaradi dolgega vzhajanja v hladilniku pa tudi bolj okusno … da bo lahko parirala bazi, bomo napimpali še salso – zavolj slanih filejev, dodatka mezge, čilijev in nežnega reduciranja bo nabasana z aromami, sicer nežen okus mocarele pa bomo našponali s parmezanom … superca bo, lej jo, fletno:

zdaj pa le zavihat rokave, pa še za padrinota spečt eno tako …

za testo:

• 250 g bele  moke
• 250 g semoline (tole boš pri nas težko dobil – gre za fincan zdrob iz trde pšenične moke, ki je slvetlo rumenkaste barve in se ga kupi na zalogo, kadar je človek v italiji … sicer pa se lahko tole izvede tudi z ostro moko)
• žlička sladkorja
• 10 g kvasa
• 4 dl ledeno mrzle vode
• 3 žlice olivnega olja
• 10 g soli

za omako:

• dve pločevinki pelatov
• žlička sladkorja
• šilce olivca
• 3 stroki česna – strti ali drobno sesekljani
• 10 cm paradižnikove mezge
• 3 slani fileti
• suhi origano
• opcijsko še malo zdrobljenih suhih čilijev

za finale pa še:

• 150 g naribanega parmezana
• 350 g odcejene in natrgane mocarele

delovna akcija pa takole:

v mešalnino posodo, opremljeno s kljuko za mesenje testa, stresi obe moki in sladkor, nadrobi kvas in na majhni brzini mešaj kakšne pol minute, da se vse sestavine premešajo, nato pa kar med mešanjem prilij vodo in olje ter mešaj približno dve minuti, toliko da nastane testo in v skledi ni več videti moke … testo pokrij s folijo in ga pusti počivat četrt ure … nato testo še posoli in ga na srednji brzini mešaj dobrih pet minut oz. toliko časa, da nastane svilnato, rahlo lepljivo testo, ki se ne prijemlje več na strani mešalne posode … tesno z rokami na hitro premesi na rahlo pomokanem pultu, ga oblikuj v kroglo in prestavi v veliko, naoljeno skledo … to tesno pokrij s folijo za živila in postavi v hladilnik za najmanj 24 in največ 48 ur …

zdaj lahko pripraviš še omako: pelate, sladkor in sol zmelji s (paličnim) mešalnikom … v kozici segrej olje in na hitro prepraži česen – le toliko, da zadiši … dodaj paradajzovo pasato, nasekljene slane fileje, origano in – če si upaš – strte čilije … dodaj še mezgo, zavri, zmanjšaj ogenj in počasi pokuhavaj pol ure, da se omaka zgosti … ohladi jo in do uporabe spravi v hladilniku …

uro pred peko pripali pečico na 240 stopinj (če imaš v njej kamen ali jekleno plato naj kar ostaneta not) … pripravi si sva pekača in enega po dnu in po stranskih robovih prepenzlaj z olivnim oljem … testo vzemi iz hladilnika in ga na rahlo pomokanem pultu oblikuj v pravokotnik … tega nato z valjarjem razvaljaj približno na velikost pekača … testo deni v naoljen pekač, ga z rokama raztegni tako, da napolni cel pekač, nato ga premaži z oljem in nanj položi plast folije za živila, na katero poliži drugi pekač – ta bo služil kot utež, tako da bo testo enakomerno vzhajalo po vsej površini – to pa naj počne eno uro …

nato odstrani zgornji pekač in folijo ter površino testa skoraj čisto do roba premaži s salso … siciljanko potresi z naribanim parmezanom, nato pa jo obloži še z odcejeno in natrgano mocarelo … mogoče – pa sploh ni nujno – lahko siciljanko dodatno opremiš še s kakšno malenkostjo, recimo nalistanimi pečenimi srčki artičok, nato pa pekač deni v pečico (na kamen/plato) in peci približno 20 do 25 minut, vmes pa pico zarotiraj, da bo enakomerno pečena … ko jo vzameš iz pečice naj se kakšnih pet minut ohlajaj na rešetki, nato jo prestavi iz pekača na dilo, jo nareži na pravokotne rezine in postrezi …

tudi tukaj je soundtrack popolnoma jasen: rosa balistreri – proverbi siciliani

cenjeno bralstvo je imelo dobra dva tedna časa, da se seznani z optimalnima recepturama za obe klasični disciplini picoznanstva – tanko in hrustljavo napoletanko in debelejšo ter po krivem zapostavljano siciljanko … tretja v vrsti ploščatih italijank sploh ni pica, ampak fokača … v uspešnici kuhinja za prave moške smo ji zavoljo bornješega nadeva nadeli rahlo klošarski imidž in ime, a relativna (lahko pa celo absolutna) neobloženost njene površine je pravzaprav njena največja prednost … še toplo se jo lahko (in jo je celo dobro, zelo dobro) lomi kar z rokami, se na koščka maže rikoto, se jo toča v olivca (ali kakšen, mogoče celo špehov na belo, toč), zeeeelo frajerska pa je tudi, če nje kos horizontalno prerežeš na pol in med obe dobljeni polovici vtakneš vsaj tri kolute mortadele … to mi deli, miška fokačasta! … ups, se opravičujem, malo me je značaj zanesel, se bom poboljšal, oziroma obljubim, da se bom trudil, da se bom poboljšal … enivejs: verjetno si opazil, da ima tale fokača še dodaten označevalec jutrišnja … to pa zato, ker je pravzaprav vaja v slogu kruha lenuha: se jo le na hitro zamesi, doooolgo časa – kar do naslednjega dne – pusti vzhajati, nato pa tudi pri oblikovanju večino dela opravi kar sama … rezultat je über, verjemi besedi in sliki:

kar danes se je loti, da jo boš jutri snedel … težko pa ni, res ne, prisežem:

• pol kile bele moke
• 15 g soli
• 10 g kvasa
• 325 g vode
• olivno olje
• potencialne obloge: razkoščičene olivre, kapre, groba morska sol, pistacije, pinjole, rožmarin …

kvas nadrobi v vodo, premešaj, da se raztopi, nato pa to vodo v veliki skledi (res naj bo kar velika, ker bo testo fino narastlo) kar s kuhalnico ali roko – in to na hitro, le toliko, da se vse skupaj sprime v kuglo in v skledi ne ostane nič suhe moke – zmešaj z moko in soljo … skledo na tesno pokrij s folijo za živila, jo postavi na pult in jo tam v miru pusti od 8 do 24 ur …

po vzhajalnem obdobju testo potresi z moko in ga nato prestavi na pomokan pult … s pomokanimi rokami ga od zunanjih koncev prepogibaj v sredino, da nastane kompaktna kugla …

na dno velike (28 centi) litoželezne ponve ali enako velikega modla za pite ali torte nalij za šilce olivca in nanj deni testeno kuglo ter jo obrni, da se naolji še po drugi strani … z dlanjo jo nato pritskaj, da se razširi po celi površini ponve … ponev tesno pokrij s folijo za živila in tako pusti testo vzhajati dve uri na pultu …

po dobri uri vzhajanja razpali pečico na 230 stopinj, po dveh urah, ko bo testo zraslo že skoraj do vrha ponve pa ga s prsti pritiskaj tako, da zafila celotno površino, čisto do stranic … če uporabljaš opcijske aromatske dodatke, jih zdaj potresi po površini fokače, vse skupaj prelij s še enim šilcem olivca in še malo potafkaj s prsti … nato reč deni v pečico …

peci približno dvajset minut, toliko, da površina postane krasno zlatorjavo zapečena … vzemi jo ven in jo s tanko kuhalnico privzdigni toliko, da si boš na hitro ogledal njeno dno – če se ti zdi premalo pečeno, ponev za par minut postavi na štedilnik (prižgan, to je menda jasno), da se bravno-hrustljavostno porihta še podn … fokačo nato prestavi na desko, počakaj, da se malo ohladi in nareži … ouje!

soundtrack je od jutri: u2 – tomorrow

dan državnosti je fajn praznik in če gre osamosvojiteljem kaj priznati, je to zagotovo precej jasno izražen filing za tajming … samo deset dni prej in praznovanje bi uletelo nekam v sredino od vseh obveznosti poblaznelega junija, ko bi bil oni fraj dan samo motnja  v naravnem toku stvari … samo deset dni kasneje in že bi se proslave odvijale v juliju, ko smo z mislimi, pa tudi s telesi, že stacionirani kje drugje … tako pa je murgeljski škrat svoj sanjski quote izrekel ravno ob zaključku šolskega leta in tako ga danes, 24 let in en dan po praizvedbi, zlahka smisleno predelamo v nocoj je treba še odguslati proslavo, jutri pa je že nov, počitniški dan! … živela ovenija! … in tako smo prvorejenca že poslali na basketiranje v savudrijo in mu zabičali, da morajo na – sicer prijateljski – tekmi nujno strest cro-mulčke iz tabora dina radje, drugorojenko pa je ata danes odvlekel na debni vrh, kjer je spoznala silno notranje pranabiralniško zadovoljstvo, ki ga zbudi pogled pa polne borovničeve grmičke … ampak do borovnic še pridemo – verjetno v naslednjem zapisu, ko bo že na voljo fotomaterial z debelimi amerikanskimi borovničevimi palačinkami … zdaj moramo namreč obdelati reč, ki se je dogajala medtem, ko sva si midva mazala prste: v na 57.2 stopinje segretem bazenčku so se namreč kopale gosje prsi … za tale zapis sem jih poimenoval grudi – malo zato, ker se mi to zdi ena taka lepa, vse premalokrat uporabljana beseda našega jezika, malo pa zato, ker sva se med nabiranjem šla besedno igro, v kateri sva iskala besede, ki v sebi skrivajo še osebno lastno ime … in v nekem trenutku se je besedam kot so violina, glavnik, kitara, encijan, analiza, lampijon, krizantema, marela … pridružila še grudi, ki jo je bilo odlični tretješolki vseeno treba razložiti … no, za nagrado jih je potem za kosilo lahko tudi pojedla:

pri temle tipu mesovja se išče rožnata in sočna esenca, ki naj bo po robu opremljena s hrustljavim plaščkom zapečene kože … in spodaj opisana procedura to dostavi s kraljevsko bogatijo teksture in švajcarsko (saj smo rekli, da bomo balkanska švica, ane?) preciznostjo … če nimaš sous-vide kuhala (imaš pa termometer in hladilno torbo) se lahko grudi lotiš po pred par leti preverjenim in na tej strani opisanem postopku … alzo:

• fileji gosjih (ali račjih) grudi
• sol
• poper

fileje osuši, posoli in popopraj ter jih individualno zapakiraj v vrečke, iz katerih iztisni zrak … to lahko narediš po dveh poteh: z vakumirko ali pa tako, da file daš v vrečko, ki se zgoraj zapira s plastično zadrgo (zip loc je original, približke prodajajo tako v dm-ju, kot v muelerju), potem pa vrečko potopiš v vodo, tako da pritisk vode iz nje potiska zrak, dokler na koncu reči ne zapreš …

vrečke položiš v na 57 (ali 58, ni tle neke velke frke z desetinkami) stopinj segreto vodo in jih tam pustiš najmanj eno in največ štiri ure …

ko je cajt za obrok, fileje vzemi iz vode (in vrečke), jih s papirnato brisačko osuši in s kožo navzdol položi v hladno ponev (če je litoželezna še toliko bolje) … ponev pristavi na velik ogenj  … po dveh ali treh minutah bo reč začela cvrčati – takrat ogenj zmanjšaj na srednjo vrednost, prsi pa začni s ploščato kuhalnico pritiskati navzdol, da so s čimvečjim odstotkom površine pripopane na dno ponve … tako jih peci še tri ali štiri ali pet minut, da se koža lepo hrustljavo zapeče … fileje nato obrni in jih po mesnati strani peci še pol minute, le toliko da uhvatijo malo braun boje …

fileje prestavi na krožnik, kjer naj mirujejo pet minut … potem jih diagonalno nareži na tanke rezine in postrezi … s čim? … kakšna frajerska marmelada (borovničeva?!) je kar obvezna … kakšen pire zelo primeren; tudi rezanci ali pilav niso od muh … celo rustikalen melanž pečenega krompirja, korenja in čebule (ter na hitro sotirana špinača), ki jih ponucaš pri prazničnem pospravljanju hladilnika, so čisto okej … pa rdeče vino, ne preveč zajebano, raje sadno (modri pinot, chianti, taki tipčki) je tudi narejeno prav za takele priložnosti … živeli!

če se že igramo z besedami, se dajmo še v soundtracku … besedo breath boš pri pobrundavanju zamenjal z breast, pa si: the police – every breath you take